Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

spletno življenje eko-aktivistke.



Danes bi rad povedala osebno zgodbo. Mojo zgodbo. Moj pogled. Ne ustrašite se, moje besede so čiste in iskrene.

Na enem izmed izpostavljanj javnosti sem se zavedla, da je moje življenje prevzela moja spletna identiteta. Ljudje, ki me ne poznajo osebno, me včasih prepoznajo kot tisto "čebelico iz fejsbuka". Ljudem se večkrat predstavim z imenom mojega alterega, kakor z uradnim imenom. Ampak, ko se mi je to zgodilo nazadnje, sem se prav zamislila. Ljudje me prepoznajo po moji spletni identiteti in ne mojem rojstnem imenu.

Kaj pravzaprav to pomeni? Ali me mora skrbeti, da me ljudje ne poznajo po uradnem imenu? Ali je z menoj kaj narobe? Sem odvisna od interneta? Sem sploh še v stiku s svojim resničnim jazom?

Da, vse to se mi je pričelo poditi po glavi. 

Ampak že v naslednjem trenutku me je prevzela hvaležnost. In priznanje sama sebi, da obožujem internet. Da obožujem spletna omrežja. Zakaj? Ker mi ponujajo možnost, da izrazim svoje ideje, svoj pogled na svet, svoje mnenje ter, da vse to delim z veliko, veliko večjo množico, kot bi jo sicer dosegla v svojem takozvanem realnem življenju. Pa da ne bo pomote, tudi v njem nimam nikakršnih problemov s smislu druženja s prijatelji, znanci, somišljenki in ostalimi bitji. Sem pravzaprav zelo družaben človek.

In tako sem razmišljala naprej. Kako bi ne bila navdušena nad internetnim življenjem, če pa ponuja takšno širino in toliko možnosti, če si jih le znaš vzeti in jih videti. Ljudje sicer mislijo, da je preživljanje časa na internetu zapravljanje časa, a to vsekakor ni res kar se mene tiče.

Če se ne bi povezovala z ljudmi preko spletnih omrežij, mi nikoli ne bi uspelo dobiti vseh kontaktov in možnosti ter informacij o stvareh, ki me zanimajo in za katere se strastno zavzemam. Ljudje se ne bi obračali name, ko bi imeli vprašanje v zvezi s tem in onim kar se tiče okolja, zdrave prehrane, kontakta te ali one eko kmetije...nikoli ne bi toliko ljudi bralo mojega bloga in ostalih pisarij.

Hvaležna sem, da lahko to počnem in da ima moj glas vpliv na marsikaterega posameznika s katerim se v drugačnem svetu ne bi nikoli srečala in križala poti. Kajti življenje v snovnem svetu ima svoje fizikalne omejitve, ki jih zaradi zakonov fizike (vsaj zaenkrat še) ne moremo preseči. Splet pa nudi možnost, da dobiš informacije o znanjih, dogodkih in ljudeh, ki so fizično sicer oddaljeni tisoče kilometrov, a je njihova zavest na isti vibraciji kakor tvoja. In se povežeš z njimi. Nekateri bi sicer rekli, da takšna povezovanja ne štejejo, saj nam onemogočajo fizični kontakt, vendar mora biti vendar sedaj že vsakemu jasno, da ljudje nismo le bitja s snovnim telesom, ampak čudovita energijska bitja, ki se lahko povezujejo na drugačne načine in vsi smo konec koncev tudi del skupinske zavesti, če to čutimo ali ne.

Morda je internet prvi korak k nadaljnjem duhovnem razvoju človeštva. Morda bi na internet morali gledati kakor na novo paradigmo...kakor je sedaj čas novih oblik zavesti in prehajanja v druge sfere zavedanja, tako lahko internet vzamemo kot nekakšno "vajo" za naš napredek in razvoj k višji zavesti. Nekateri bodo govorili/delili slike o svojih otrocih, luštnih malih živalicah, novih modelih elektronskih naprav in žurerske slike, drugi bodo spet politično aktivni in s svojimi mislimi okupirani s tem kdo pripada komu, tretja skupina ljudi pa se bo povezovala preko na nek način bolj subtilnih načinov, ki se bodo sicer navzven zdeli nič posebnega, a kdor bo na istem vibracijskem nivoju kakor oni, bo avtomatično spregledal sporočilo za njihovo objavo, izjavo.

Res je, da smo bombardirani z informacijami z vseh strani, a ravno tako prebujeni ljudje, ki se malo bolj ukvarjajo s tem kaj se resnično dogaja okoli nas pravijo, da mora biti prehod postopen, saj v tem trenutku človek enostavno ne bi bil sposoben sprejeti tolikšne količine informacij. Najprej naj bi se mu morala spremeniti DNK zasnova v 12-vijačni zapis. Kaj ne vidite vzporednice? Informacije nam prodirajo v podzavest, kdor je sposoben sprejeti prave, jih bo sprejel, kdor se upira jih ne bo. Povsem jasno je.

Čas teče drugače. Hitreje. In kdor se ne more ali noče prilagoditi novemu času, se bo njegovo življenje odvilo v drugo smer. Nič ni narobe s tem. To je dejstvo. Nima smisla dramatizirati. Ni več čas za to. Zdaj je čas za prodiranje vase, za lomljenje zastrtih oken in vrat, za izstop iz cone udobja, kjer smo ves ta čas udobno spali. Zdaj je čas, da smo kar smo. In ne kar mislimo, da bi mogli biti, ker nam okolica tako pravi. In če na to nismo pripravljeni, tudi prav.

Zdaj je čas, ko ni potrebe po utemljevanju, prepričevanju, argumentiranju in burnih debatah. V tem času se le še podpiramo, si pomagamo in spuščamo, kar je spustiti potrebno. Ker današnji čas ni več čas boja, ampak prepuščanja in sprejemanja. In če se moramo boriti je to znak, da ne gremo v pravo smer.
Objavljeno: 28.10.2013 19:45 Avtor: bea

zmigaj se.

 

 

 

Zadnje čase se mi ne zgodi velikokrat, da bi si vzela čas in kaj napisala. Ker prehitevam samo sebe. Moje misli so skoraj na svetlobni pogon. In to me kakor nekakšen akumulator napaja z novo in novo energijo. Perpetum mobile in the making!

 

Danes me je prešinila misel, da premikanje ustvari potrebo po še več premikanja in hkrati polni baterije iz nekega višjega vira. Mora biti tako, kajti nemogoče je, da bi ob količini svojih vsakodnevnih aktivnosti fizično prenesla tak napor. Torej se moram polniti od nekje znotraj.

 

Kadar je le mogoče si utrgam čas in se poglobim v knjigo avtorja Napoleona Hilla z naslovom Think and grow rich, ki mi razkriva in pojasnjuje marsikatero posledico, ki se pojavlja v mojem življenju. Nazadnje me je nagovoril sestavek v katerem opisuje pomen kreativnega razmišljanja. Kajti dogaja se mi, da bolj ko se posvečam kreativnemu razmišljanju, več idej se mi spontano in sedaj že s skoraj svetlobno hitrostjo poraja v glavi.

 

Zato verjamem, da so možgani mišica, ki ravno tako kot ostali deli našega telesa za optimalno in vitalno delovanje potrebujejo vajo. Vajo v smislu postavljanja izzivov in premagovanje le teh z načinom iskanja kreativnih rešitev. In bolj, ko se človek poslužuje takšnega pristopa k situacijam, bolj mu to preide v vsakdanji proces in odziv na kakršnokoli situacijo v življenju.

 

Včasih se mi medtem, ko se s kom pogovajam, dogaja vzporedni svet, kjer turbine delujejo s polno paro in se asociacije in ideje ter priložnosti kar vrstijo ena za drugo. A kaj, ko moj govorec velikokrat ni pripravljen na takšno količino informacij. Tako ali tako pa jih vseh niti ne bi mogla ubesediti, saj pridejo in gredo hitro kot blisk.

 

Najprej se mora človek na to kar malo privaditi. Na hitrost vseh teh procesov. Vendar, ko enkrat dojameš, da ti ni potrebno vsega zadržati in da se moraš konec koncev vendarle običajno odločiti za eno ali par teh idej, da jo lahko realiziraš, postane življenje in delovanje na takšen način blagoslov. Najbolj pa se moč takšnega delovanja pokaže, kadar srečaš osebo, ki ti je podobna. Takrat lahko premikaš gore. Dobesedno.

 

In resnično postaneš hvaležen, da si obkrožen z ljudmi, ki se zavedajo da le pozitivna energija lahko pelje v svetlo prihodnost. Da odprtost in naravnanost miselnosti na način, da življenju na vsakem koraku rečeš DA, lahko iz tebe potegne le še več energije in več zagona. In počasi se naučiš odpihniti negativneže, ki kar čutiš kako te hočejo povleči s seboj nekam v brezizhodno ulico.

 

Strast. O tem govorijo vsi, ki razumejo življenje in zakaj smo tukaj. Samo s strastjo boš lahko našel pot kjerkoli boš hodil in premagal vse ovire, ki ti jih bo na pot poslalo vesolje, da te preizkusi ali si to resnično želiš. Ker, če boš strasten, boš imel tudi moč in vztrajnost, da preskočiš zid, se splaziš skozi špranjo ali pa zaplavaš v reko.

 

Ljudje velikokrat pozabljajo na strast in njen pomen. Ljudje so apatični in zaspani. In smo zaključili krog. Na začetku sem rekla, da gibanje ustvari potrebo po še več gibanja. Tako kot spanec in apatija počasi uspavata naše čute in jasno je, da je v takšnem stanju težko v sebi najti strast. Splošno razpoloženje ljudi je večinoma zaspanost, vendar se mu ne smemo in ne bomo prepustili, saj s tolikšno količino energije enostavno ni šans, da bi sedaj zaprla oči in zaspala.

 

Objavljeno: 18.10.2013 23:55 Avtor: bea

kam gremo. kje smo.

 

 

Najprej smo nekaj časa žejno hlastali za novim in novim znanjem in radovedno kukali za horizont, kaj vse še lahko izvemo o zdravem načinu prehranjevanja, o okolju prijaznejšem načinu življenja in spremembi miselnosti med ljudmi, o človeških odnosih o samemu sebi.

Potem smo oboroženi s tem znanjem panično razlagali ljudem, kako živimo v narobe svetu, kako se v resnici vse okoli nas podira, ker drvimo v napačno smer. Komaj, da smo imeli časa vdihniti med našim herojskim reševanjem sveta. Ker je bilo enostavno grozovito gledati okoli sebe ljudi, ki se niso zavedali, da je naša hrana v resnici zastrupljena, da plastične vrečke ubijajo ribe ter druge morske živali, ki se zapletejo vanje ali jih pogoltejo in da nam slabe novice na televiziji ne prinašajo pogleda v svet, temveč zapirajo naš pogled.

Tretja faza je bila, ko smo se umirili in pričeli le s svojim zgledom prepričevati ljudi. Bodisi, ker nismo imeli več energije, da bi jih prepričali z besedami in power point prezentacijami, ali pa se nam enstavno ni več ljubilo ukvarjati z izgubljenim človeštvom.  Nismo več vedeli ali rešujemo svet ali pa je to le faza, kjer bomo na koncu spoznali, da so tudi nas imeli za norca, tako kot smo mislili, da imajo za norca 90 odstotkov ostalega človeštva.

In nato pride razsvetljenje. Seveda na koncu. Kot vedno.

Vsepovsod kamor se obrnemo vznikajo pozitivne iniciative. Ljudje razumejo, da je ključ do zdravega in srečnega življenja le v njih. Da je njihova odgovornost ali bodo jedli zdravo in se gibali in tako posledično zaživeli življenje polno energije in veselja. Vedo, da je sistem padel na celi črti in da se bo težko spremeniti, a nam ne preostane drugega. Za velike spremembe le potrebujemo čas. Nekateri smo začeli s spremembami malo bolj zgodaj pa se nam je zdelo, da nas nihče ne sliši. Potrebovali smo veliko motivacije in preteklo je mnogo dni, ko smo se spraševali, čemu se trudimo rešiti svet.  Sliši se epsko, ker je bilo tako zrežirano v naših glavah in očitno je takrat tako moralo biti. Le tisti z dosti energije in potrpežljivosti so se vrgli v to nalogo in na neki točki spoznali, da ni vse odvisno od njih. Vendar je bila konec koncev to naša naloga. Kajti vsak je dober v nečem. In vsak počne tisto, kar mu leži. Na žalost to ni vedno tisto, čemur pravimo služba.Tudi to se mora nkoč spremeniti.

 

Prihaja čas sprememb. Pravzaprav traja že dolgo, a tega ni videl vsak. Ljudje pa vendar se spreminjajo. To lahko vidimo na vsakem koraku. V čakalnicah pri zdravnikih, v trgovinah, na socialnih omrežjih, med prijatelji. Kar opazujte in povejte, če ni res.

Koliko lokalov, kjer si lahko naročil smoothie smo imeli pred dvema letoma? Koliko kavarn, kjer si lahko plačal kavo nekomu, ki nima denarja, da bi si jo privoščil? Koliko ljudi živečih v mestu je razmišljalo o vzgoji svoje zelenjave, celo norčevali so se iz vrtičkarjev. Kdo je poznal stare indijanske pregovore o povezanosti z naravo in koliko članov je imel Greenpeace ter ostale okoljske organizacije? Koliko ljudi je tekalo okoli po gozdu in nabiralo divjo solato pet let nazaj? Zelenolistje je bilo dobro le za na kompost, sedaj pa je najbolj opevana vrsta hrane med »zdravojedci«. Koliko vaših prijateljev je bilo vegetarijancev in koliko veganov? Kdo je ob sobotnem nakupovanju hrane sploh pomislil na fairtrade in eko oznako na živilu?

 

Če se vam ob vseh teh vprašanjih ni razkrilo, da se je svet okoli nas končno pričel zavedati, da so spremembe potrebne, če hočemo (pre)živeti, potem še vedno očitno živite krepko zasenčeni pred resnico. Zbudite se, kajti okoli vas svet brsti od pozitivnih idej in energije in ostali boste zadaj, če se jim ne pridružite.

Objavljeno: 16.04.2013 21:20 Avtor: bea

Na pomoč, otrok želi postati vegetarijanec!




Draga zakrbljena mama in dragi ljubeči oče,

Se je tudi vama zgodilo, da je v vsej poplavi in dostopnosti informacij o prehrani in prehranskih trendih, nekega dne vaš nadebudni najstnik izjavil, da je postal vegetarijanec? Bodisi iz čisto ideoloških vzgibov in sočutja do trpečih živali ali pa se je le odzval na potrebe svojega telesa.

Nisem vegetarijanka in bog ne daj, da bi imeli občutek, da hočem kogarkoli v kaj prepričati. Zavedam pa se, da je vegetarijanstvo kljub vse večji popularizaciji še vedno nekakšen tabu. Rada bi predstavila le nekaj golih dejstev, ki so bila dognana na podlagi znanstvenih raziskav in tako nimajo čisto nobene ideološke konotacije, razen seveda, če ne štejemo »vsemogočne znanosti« pod neke vrste ideologijo. Ampak to je že debata za kakšen drug blog.

 

Prehrambeni industriji je vseeno za naše zdravje

Torej, začela bi rada z grobim orisom stanja prehrambene industrije v času, v katerem živimo. Mnogo podatkov je povzetih iz ameriških raziskav, vendar pa se bojim, da Evropa kar lepo sledi nekaterim teh trendov saj so lobiji močni, ljudi pa mika denar. In tako odkrijemo žalostno dejstvo, da prehrambena industrija dela za denar in ne za dobro nas ljudi, njihovih potrošnikov. Tako je posledično naša hrana vedno bolj osiromašena hranil, vitaminov ter mineralov, ki naj bi jih po vseh naravnih zakonih morala vsebovati. Intenzivna proizvodnja žit, stročnic, gomoljnic in ostale zelenjave je s pomočjo pesticidov, herbicidov in ostalih pospeševalcev rasti pripeljala naš pridelek do tega, da mora v nekajkrat krajšem času dozoreti v sadež, za katerega bi morda po naravni poti potreboval veliko več. Hkrati se sama velikost sadeža s pomočjo genetike veča in veča, oblike postajajo obilnejše, polnejše in bolj intenzivnih barv, vendar pa je njihova vsebina in kvaliteta tisto, kar bi nas moralo skrbeti in zanimati.  Da o gensko spremenjenih organizmih niti ne govorim.

 

http://topdocumentaryfilms.com/meat-the-truth/

 

Ravno tako je z živinorejo. Katastrofalne razmere na farmah, kjer na občutno premajhnih površinah gojijo živino, ne morejo in ne dajo kvalitetnega mesa. Perutnina, ki v kletkah čaka na zakol ali vali jajca je tako nagnetena, da ji morajo odrezati kljun, če ne bi se med seboj skljuvale do smrti. Tiste za zakol hranijo tako intenzivno, da se v dveh tednih zredijo do točke, ko se enostavno ne morejo držati na svojih lastnih nogah. V ZDA letno porabijo 2.2 milijona antibiotikov, da perutnino obvarujejo pred infekcijami, saj so v takšnih razmerah neizogibne. Koliko antibiotikov ter hormonskih dodatkov gre šele za govedo. Vsako leto vzredimo skoraj 300 milijonov glav živine za mesno industrijo, ter več kot 200 milijonov za mlečno.

http://www.wspa-international.org/images/cattleleaflet_tcm25-2619.pdf


Pa poglejmo naprej. Mogoče se vama bo, draga mama in oče zdelo naslednje dejstvo povsem izven konteksta, vendar se žal preveč ljudi ne zaveda, da je uničevanje deževnega gozda, posledica naše požrešnosti po več, več, več. Ogromne površine, kjer izsekajo drevesa, da lahko pasejo živino, da posejejo ogromna polja monokultur soje ter koruze, ki če ne drugega uničujejo biodiverziteto ter stabilnost ekosistema, vse te površine so nekoč zadrževale CO2. Vsi vemo, da je CO2 eden izmed velikih problemov trenutnega stanja našega planeta. In samo za informacijo, ki je mariskdo ne ve, mesna industrija prispeva k izpustom v veliko večji meri kot na primer transport. Dejstva, ki jih skrivajo pred javnostjo. Zakaj? Ker je prehrambena industrija izredno donosna. Kdor nadzoruje hrano, nadzoruje svet. Morda pretirano dramatiziranje, ampak odločite se sami.

Če se vrnemo na začetek naše debate. Kaj torej je uravnotežena prehrana? Pomeni to, da se na našem krožniku vsak dan znajdejo vsa živila iz prehranske piramide? Kdo pa je naredil prehransko piramido? So bili to zdravniki, nutricionisti, prehrambeni lobiji?

 

http://www.ekologicen.si/article/430/Zdravniki_niso_strokovnjaki_za_prehrano

 

 

Koliko hrane zares potrebujem?

Najprej moramo pomisliti na svoj življenjski stil. Čista kmečka pamet nam pove, da uradnik na banki ali pa fitnes trener enostavno ne moreta imeti enakih potreb po količini in vrsti hrane. Naš vsakdan nam narekuje, kaj naj jemo. Seveda je vedno priporočljivo uživati čimveč svežega sadja in zelenjave, ki sta po možnosti domače pridelave in čimbolj lokalnega izvora. In koliko mesa potrebujemo? Kakšne porcije v resnici potrebujemo za naš življenski stil? Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili na izletu na podeželju in ste v kmečki gostilni pustili skoraj pol servirane hrane na krožniku? Zakaj le? Moje ugibanje bi bilo, ker pred tem niste orali njive, nakladali bal sena in obirali jabolk.

In če se vrnemo še nekaj tisočletij, deset tisočletij nazaj. Kolikokrat na dan, na teden, na mesec je človek jedel mesni obrok? Kadar je ujel žival. In to verjetno ni bilo vsak dan. Seveda je moral imeti, da jo je ujel verjetno pošten in intenziven kardio trening, saj so divje mačke na primer, kolikor vem, zelo hitra bitja. Meso je bilo na jedilniku prej izjema kot pravilo. Zato pa so verjetno pojedli veliko oreškov in stročnic, ki so jim pomagale, da so v trenutku lova, lahko uporabili svoje močne ter prožne mišice.

 

Prehranski dodatki

V zadnjem času sta, draga mama in oče verjetno opazila na policah trgovin, tudi vedno več prehranskih dodatkov. Morda jih uživate tudi v vaši družini. Vendar pa ali sta se vprašala, čemu so potrebni vsi ti dodatki? Ali naj ne bi bila uravnotežena in zdrava vsakodnevna prehrana zadosti, da se organizmi vaših otrok in vas razvijejo v zdrave ter močne ljudi? Niti ne. Zakaj? Ravno iz razloga, ki sem ga navedla na začetku tega pisanja. Ker je naša hrana kljub »uravnoteženi« prehrani pridelana na intenziven način in tako enostavno nima časa, da razvije vse svoje potenciale. Zato ljudje poleg kislega zelja, uživajo še C vitamin kot dodatek. Kljub temu, da ima vaš otrok morda rad riž, buče ali mandlje še vseeno pijete šumeče tablete z magnezijem. Morda so vas prepričali, da nujno potrebujete kloforil, probiotične bakterije, silicij, kalij, vitamin B, E in D. In morda jih res! Ker obstaja velika verjetnost, da je vaša hrana revna.

http://www.healthaliciousness.com/articles/foods-high-in-magnesium.php

 

Na vašem mestu se torej ne bi zakrbljeno prerekala z vašim najstnikom o tem, da ne sme biti vegetarijanec, ker »Kje bo pa potem dobil dovolj proteinov za optimalno rast?«, ampak bi razmislila o vsem zgoraj napisanem in se vprašala, ali hočemo in si zaslužimo najboljše in kaj zares dobivamo?

 

Ekološka in lokalno pridelana hrana je najboljše kar si lahko privoščim

Ljudje, ki zagovarjamo ekološko pridelano hrano, se lahko na prvi pogled zdimo malo čudni in preveč panični, a dejstva so dejstva in konec koncev kar damo vase, se kaže navzven. Zakaj je na svetu toliko degenerativnih bolezni in zakaj slišimo vedno več zgodb o »čudežnih ozdravljenjih« s tehniko sočenja naravnih sadnih in zelenjavnih sokov? Ker vse kar naše telo želi, je le očistiti se vse nesnage in biti zdravo. Na vašem mestu bi se z vašim najstnikom prerekala glede tega ali bo užival beli sladkor, belo moko, sladkane gazirane pijače in predelano hrano, ki si ne zasluži naziva hrana.

http://www.ekologicen.si/article/724/5_nasvetov_kako_re%C4%8Di_belemu_sladkorju_NE!

 

Raje bi pričela raziskovati kaj vse zares dajejo v našo hrano, saj je prehrambena industrija lepo priredila pravila in zakone sebi v prid, saj jim ni potrebno označiti vseh sestavin, ki so jih uporabili pri PREdelavi, le tiste, ki so bile uporabljene, ko so živilo vzgajali. Pri tem pa je velika razilka v končnem izddelku iz trgovine in rastlino vzgojeno na njivi.

http://www.ekologicen.si/article/715/Morilsko_dober_mini_koren%C4%8Dek


Kje se skrivajo beljakovine v rastlinah?

Kje dobiti beljakovine je največkrat prvo vprašanje, ki si ga zastavi vegetarijanec. Alternativ je ogromno in samo za podatek, da so živalske beljakovine veliko težje prebavljive kot rastlinske ter da meso izredno zakisa naše telo, nam da misliti da bi poiskali čimveč nadomestnih živil, da bi zmanjšali uživanje mesa. Slabokrvnost je pogosto pojav pri vegetarijancih. Vendar so to slabi zgledi, ki pa jih žal vse prevečkrat nasprotniki vegetarijanstva radi dajejo za primer. Ne glede na to ali si vegetarijanec, vegan ali vsejedec, še vedno moraš prevzeti odgovornost za svojo zdravo prehrano. In tega pač ne naredijo vsi.

http://www.ekologicen.si/article/454/Beljakovinska_podhranjenost_in_presnova_beljakovin

 

Kateri so rastlinski viri železa:

http://www.ekologicen.si/article/682/Rastlinski_viri_%C5%BEeleza


Kako koristna je konoplja:

http://www.ekologicen.si/article/439/%C4%8Cude%C5%BEna%20konoplja%20in%20njena%20uporaba/


Najboljša in najbolj zdrava  hrana, nima etiket in deklaracij:

http://www.ekologicen.si/article/433/Naravna_hrana_nima_etiket_in_deklaracij

 

Torej naj za konec poudarim, da se mi zdi veliko bolj pomembno, da si postavimo še kakšno drugo vprašanje glede naše prehrane, preden se spravimo na klišejske obtožbe glede pomanjkanja proteinov pri vegetarijanski prehrani. Kajti če se ozrete okoli sebe, je smrti zaradi pomanjkanja beljakovin veliko manj (če sploh kakšna), kot bolezni in smrti zaradi rakavih obolenj, diabetesa, srčnožilnih obolenj, kapi, pomanjkanja vadbe in še bi lahko naštevala.

 

Sedaj pa priporočam, da si s svojim sinom ali hčerko odrežete kos domačega polnozrnatega pirinega kruha, pest oreškov in suhega sadja, pojeste kakšno banano ter uživate v družinskem krogu. Imejte se radi, kajti brez proteinov še gre, brez ljubezni pa nikakor! ;)

Objavljeno: 20.01.2013 20:23 Avtor: bea

solze deževnega gozda in mučenje živali.

 

Zakaj jočem ob gledanju  dokumentarcev in ne ob romantičnih tragedijah? Ker vem, da nas skuša Holivud le odvrniti od realnosti v kateri živimo in pretentati, da je bolj normalno jokati ob namišljeni zgodbi, kot ob grozovitih dejstvih, ki se dogajajo v resničnem svetu pa jih bodisi nočemo videti ali pa ne prenesemo bremena le teh.

Naše človeštvo je pošteno zablodilo v svoji  samooklicani vsemogočnosti. Zares smo izgubili več kot pridobili. In tega se ne zavedamo. Tista peščica, ki pa se pa je zaenkrat le peščica in jo večina še vedno preglasi in potepta.

Ne pravim, da je vse kar je naša civilizacija dosegla le slabo. Pravim, da svoje znanje in tehnologijo usmerjamo v smeri, ki nam prej škodujejo kot koristijo. Najhuje pa je, da še po tem ko ugotovimo, da nam neka stvar ni v prid, ne spremenimo načina uporabe, da bi zmanjšali negativni vpliv, saj nam nekako uspe prepričati same sebe, da če to počne pol sveta in le 1 odstotek služi od tega, je to to. Zmagovalna kombinacija, ki služi za skupno dobro.

Ne podpisujem peticij za ohranitev Amazonskega gozda, ker se mi zdi Mahagonij lepa drevesna vrsta ter nisem članica Greenpeace zaradi tega, ker sem proti jedrski energije ali pa podpisujem peticije proti testiranju na živalih, ker ima prijateljica beagle-a. Ne, vsako teh dejanj je le delček celostne slike, ki jo skušam sestaviti in ki mi orosi oči vsakič, ko se je spomnim. Celotna slika je moja rasa, ki je popolnoma odtujena od vsega kar jo obdaja.


Prepričana sem namreč in to govorim iz lastnih izkušenj, da kdorkoli začne iskati smisel življenja in prične čistiti svoj pogled na svet, počasi odkriva povezave, ki so povsem logične in neizogibno podpirajo in dopolnjujejo ena drugo. Kajti, kdor želi imeti čisto srce ter čist um, tega ne more doseči brez sočutja in ljubezni do sočloveka, narave ter vseh živih bitij na tem planetu.

Enostavno ni pomembno kje začneš, če zakoplješ globlje, vedno prideš do enakih zaključkov. Tako goreč zagovornik in varuh narave, ne more zatisniti oči pred krutim ravnanjem z živalmi kar posledično pripelje do razmisleka o načinu prehranjevanja in odnosu do drugih čutečih bitij. Čuteča bitja pa smo tudi ljudje in tako pridemo s svojim raziskovanjem do medsebojnih odnosov ter nenazadnje do odnosa s samim seboj. In krog je zaključen. Mi smo del narave in narava je del nas.

Zato jočem, kadar gledam dokumentarec o aktivistih, ki ščitijo tropski deževni gozd. Ker vem, da je to zaradi porušenega ravnovesja. Ker milijoni ljudi na tem svetu jedo meso, ki ga ne proizvajajo sami. Ker je potrebno vso to živino nekje vzgojiti. Jočem, ker čutim kako nemočno se počutijo aktivisti pred bogatimi podjetij, ki jih zanima samo denar. Ker so podjetja del sistema, ki ga je ustvaril človek sam, a ga je ta sistem pričel razžirati od znotraj. Mesta so zgoščena kot nikoli prej, kar seveda ni normalno. Takšna gostota ljudi na enem mestu se kaže v podrtih odnosih med ljudmi, v naraščanju strahu med nami, ker ne moremo zaupati nikomur, saj nas je preveč. Nikoli prej nismo bili tako osamljeni, kot smo osamljeni sedaj, ko živimo v milijonskih mestih. Živimo zaprti v stanovanjske celice, kjer se do onemoglosti specializiramo za neko stvar, medtem ko si ne znamo nasekati drv za zimo, vzgojiti kure, ki nam bo znesla jajce in posaditi sadike paradižnika, ker nimamo balkona. Je to normalno? Da ne poznamo kmeta, ki nam prideluje hrano, saj jih je ostala le še peščica? Sedaj je naša hrana pridelana s stroji. Koliko ljubezni, pozornosti in topline pa lahko vloži stroj v vzgojo naše zelenjave?


Porušeno ravnovesje je glavni problem naše civilizacije. Na vseh področjih. Kajti po mojem mnenju ni sporno, da kmet v deževnem gozdu poseka 3 debla, da nahrani svojo družino z denarjem, ki ga dobi od prodaje. Nič ni narobe, če eskim nosi krznen plašč in ubije tjulna za kosilo. Povsem normalno je, da  Arabci kurijo na nafto, Rusi na plin in Slovenci na drva. Japonci jedo suši iz škampov in sekajo bambusov gozd ter Indonezijci kuhajo s palmovim oljem.

Kaj je torej narobe z našim svetom? Da smo izgubili občutek za zmernost. Lastno preživetje je naš instinkt, tega ne zanika nihče, vendar pa smo pri izbiranju na kakšen način bomo preživeli ob vsej poplavi različnih izbir, ki so nam na voljo, pozabili na preostali svet in tako z vsako odločitvijo in z vsako izbiro, sprožimo malce več neravnovesja na svetu.

 

Mogoče pa jočem zato, ker podzavestno vem, da ne bom rešila sveta tako, da bom iskala zločince v deževnem gozdu ali protestirala pred Prešernovim spomenikom z ostalimi petimi somišljeniki, ampak tako da se bom pomirila sama s seboj, se imela rada in bila s svojimi dejanji zgled in navdih drugim brez obsojanja.

Objavljeno: 20.01.2013 00:43 Avtor: bea

ena novoletna zaobljuba.

 

 

Zdi se, kot da bi vdihnila in dokler traja moj izdih, že se je obrnilo leto. In ponavadi se obračamo nazaj ter primerjamo, kako smo se spremenili, kaj je ostalo enako, če smo sploh izpolnili kakšno dano lanskoletno zaobljubo.

Nato pa odvisno od trenutnega navdiha spet hitimo pisati, kaj bomo dosegli v letošnjem letu, česa bomo počeli več, česa manj. Sami sebi obljubljamo. Čemu je potrebno samemu sebi obljubiti nekaj kar tako ali tako veš, da je dobro zate in bi bilo dobro, da narediš. Ker se imaš rad/a. Ker si to zaslužiš. Ker veš, da tisto kar ti šepeta duša, je tisto resnično.  A vse kaže, da se v resnici le nimamo tako radi, da bi si privoščili le najboljše zase. In da si moramo zato tisto obljubiti. Da se potem z naporom trudimo celo leto, da bi te obljube izpolnili in ko jih na koncu ne izpolnimo, se počutimo krivi. Ampak smešno, da le pred samim seboj, ostali tako ali tako ne vedo kaj smo si obljubili. Pred kom torej se resnično počutimo krive? Kdo počne stvari, ki so v nasprotju z našim resničnim hotenjem? Mislim, da je to tisto ključno vprašanje, na katerega bi si morali odgovoriti. Pred kom? Kateri del mene mi želi dobro in me neizmerno ljubi in kateri del mene počne stvari, za katere vem, da niso najboljše in jih v resnici najraje ne bi počel? In zakaj jih počnem? Zaradi drugih, zaradi vzgoje, zaradi družbe in okolice? Zaradi sebe?

Včasih se v vseh teh vprašanjih lahko počutimo izgubljene, ker ne vemo kje bi se lotili iskanja odgovorov. In morda se bo slišalo klišejsko, a prepričana sem, da je prvi korak, da se umirimo, utišamo svoj um in potrkamo na vrata svoje duše. Duša ni nekaj abstraktnega. Odvisna je le posameznikova predstava, kako si jo predstavlja, kako jo pojmuje in ali jo sploh kdaj naslavlja in čuti. Duša je naše bistvo. Tisti del nas, kjer se počutimo varno, toplo, umirjeno in brez kančka krivde. Kjer vemo, da smo lahko kar smo in da bomo ljubljeni.  Duša je, kjer čutimo sebe.

Težko pa je priti do tam, če smo stalno obkoljeni z barikadami, ki nam onemogočajo prosto pot do nje. A vendar, če se zavemo da je naš cilj povezati se z njo, s samim seboj, potem razumemo tudi, da so vse skušnjave, vse prepreke samo preizkušnje, ki jih moramo premagati, da bi ugledali tisto resnično bistvo.

Novoletne zaobljube so pravzaprav namera, kako priti do svoje duše. Kako negovati svoj resnični jaz. In če se jih držimo pa četudi nam vseh ne uspe uresničiti, so lahko kakor znamenja na poti do cilja. Znamenja, ki nam kažejo smer v katero gremo, v katero hočemo. Vendar ne bodimo razočarani, četudi uresničimo kakšno izmed obljub pa se po tem, ne bomo počutili izpolnjene. To naj bo samo dokaz, da smo potrebovali to izkušnjo, da nam je pokazala, da včasih naše uresničene želje niso dovolj za nas, da si zaslužimo več. Pa ne v smislu, da si zaslužimo več denarja, več spoštovanja, več prijateljev...ampak, da ne potrebujemo vsega tega, da bi bila naša duša srečna. Mogoče je včasih resničen tisti rek Več je manj. In ko imaš vse pa še vedno nisi srečen, morda to pomeni da moraš najti tisto nekaj več, v manj. Mogoče pomeni več  v resnici več prostora, več ljubezni, več tišine, več notranjega miru.

Kako naj torej vem, kaj zame pomeni več se bo marsikdo vprašal? Torej, to boste vedeli natančno takrat, ko boste dosegli tisto več, kar je prav za vas. To boste začutili, saj vas bo prevzel občutek, ki ga ne boste znali opisati, a ga boste poznali, saj je primaren vaši duši, vašemu resničnemu jazu. Ko si povezan s svojo dušo, ne moreš mimo, ne da bi to občutil. In takrat je vsega konec. In se vse prične. In vse je. Ker duša ne pozna časa, ona vas ne čaka, ona ne pogleduje na uro in si misli Joj, že spet zamuja! Duša je in vedno bo, naš um je tisti, ki bezlja iz preteklosti v prihodnost in se redko ustavi v sedanjosti, da bi se ponovno povezal v Enost. Um je tisti, ki je izgubljen in tava od ene novoletne zaobljube, do druge ter se počuti krivega in razočaranega, če jih ne uresniči. Vi v resnici ne potrebujete nobene druge novoletne zaobljube kot le tisto, da se boste tukaj in zdaj ponovno uglasili s svojim notranjim glasom. Če vam letos uspe samo to, si boste hvaležni za veke vekov. Kajti vse ostalo kar se zgodi v življenju je le posledica notranje uglašenosti.



Mali princ je držal obljubo:

"You must keep your promise," said the little prince, softly, as he sat down beside me once more.

"What promise?"

"You know--a muzzle for my sheep . . . I am responsible for this flower . . ."


Objavljeno: 02.01.2013 21:21 Avtor: bea

ZAgotovost sprememb.


Bi se počutila kar krivo, če ne bi po dolgi odsotnosti bloganja ravno sedaj prispevala svojega deleža k spremembam. Spremembe se dogajajo. To govorim že dolgo. Sedaj se le te manifestirajo tudi na zelo, zelo očitni ravni. Tudi tistim, ki jih imam načeloma za speče sledilce mainstream-a je jasno. Nekaj se dogaja.

Vendar sama situacije ne vidim zgolj kot, "Hej slovenski hlapec se je opogumil in povzdignil svoj glas proti eliti, ki nam vlada", temveč svoj pogled razširjam na globalno sliko ter na različna področja človekovega obstoja.

Ne izraža se le nezadovoljstvo s socialnim in finančnim položajem malega človeka, tudi tisti, ki se ne zavedajo celotne slike namreč prispevajo k čiščenju našega zavedanja sveta okoli sebe ter samozavedanja. Temu pravim čiščenje zato, ker počasi, a vztrajno padajo maske in ometi iz vseh trdnjav v katere so se zavile in ogradile elite, katerih cilj je nov svetovni red.

Ne, moj namen ni dramatizirati in napihovati raznih teorij zarot, kajti upam, da je do sedaj vsem že vsaj malo jasno, da nismo vsi za skupno dobro in da je vsak odgovoren najmanj zase.

Čistijo se vse umazane skrivnosti, prikrivanja in temne strani ki jih je kdorkoli in kjerkoli ter kadarkoli hotel obdržati zase ali skriti. Ne gre drugače. Če citiram aktualnega avtorja Be Em Zeja: "Leto 2012 bo duhovno, ali pa ga ne bo". In ker duhovnost ne pomeni, da bo vsak na svojem koncu meditiral 15 minut na dan ter doživel razsvetljenje, se čiščenje dogaja kar pred našimi nosovi in na ulicah. Ker smo konec koncev vsi povezani med seboj, kakorkoli si že to predstavlja vsak posameznik, nas naša skupinska zavest enostavno mora prisiliti in tudi nas, da se premiki in spremembe kažejo zelo nazorno in vedno bolj sunkovito.


Tisti, ki so si »konec sveta« predstavljali apokaliptično v stilu ameriških filmov, naj jih razočaram, da je ves pomp okoli tega žal verjetno zgrešen in da je bolje, da ne čakajo tistega usodnega decembrskega dne, kot bi čakali na nov del svoje najljubše serije, temveč pogledajo okoli sebe in se prepustijo toku, ki nas vsak dan nosi proti temu koncu, ki bo hkrati tudi začetek. Močno priporočam, da ugasnete televizorje in stopite na ulico vaših življenj, kajti naj vas razočaram, niste igralci v holivudskem filmu, vi ste režiser v lastni produkciji.

Veseli me, da se nekako globalno gledano vsi strinjamo, da se nekaj pa vendarle dogaja. To nas konec koncev tudi združuje, da se med seboj povezujemo na načine, na katere prej nikoli ne bi pomislili in v kombinacijah, za katere smo bili prepričani, da niso mogoče. Ker nas je vedno več, daje vsa ta nakopičena energija vse te množice tudi vedno več moči, da se stvari res premikajo. In se. In se še bodo.


Vedno bodo na dan prihajale tudi razlike med nami, saj bi bilo vendar čudno, ako ne bi. A če bomo resnično začutili kaj vse to pomeni, se bomo znali tudi sami obvladati in pustiti moteče razlike ob strani in preprečiti, da bi se ponovno razdvojili. Vedno mi je bil zanimiv pojav, ki ga imenujem "skupni sovražnik". To je takrat, ko se dve včasih si nasprotujoči strani, v določenem trenutku znajdeta na isti strani, kjer obe delujeta proti istemu sovražniku, kakršenkoli že ta je. Ali je to določen človek, sistem, mehanizem, stvar, objekt....končni rezultat je pobot in združevanje moči. Slabo za skupnega sovražnika, odlično za združeni strani.

Kriza nas je vse najprej prestrašila, nato skoraj ohromila, sedaj pa, ko marsikdo nima več ničesar za izgubiti nas je okrepila in v nas dejansko zbudila preživetveni instink. Kajti najmanj se pritožuje, tisti, ki ima zadosti vsega ter tisti, ki ima ravno iz rok v usta in nima časa ne energije za upor. Ko pa izgubiš vse, si dejansko najmočnejši in nobeno naključje ni, da se to kar nekako pokrije z zenovskim načelom nenavezanosti. Ko nisi na nič navezan ker nimaš ničesar, kar bi ti lahko vzeli, si močan kot sam bog. Seveda nasilje in jeza, ki jo lahko ljudstvo izraža ob takih primerih nista v kontekstu zena, a korelacija je kar zanimiva morate priznati.

Živimo v izredno razburljivem času. Vendar smo tukaj z namenom in se nam ni potrebno ničesar bati. Kajti, kar se ima za zgoditi, se tudi bo pa če bomo nad tem navdušeni ali ne. Predlagam, da se raje sprostite, aktivirate ter podpirate med seboj. Zavedajte se svoje lastne moči, vendar je ne uporabljajte v napačne namene. Kajti le, če bo vsak posameznik prevzel odgovornost zase in ne bo sodnik ostalim, bomo preživeli in napovedane spremembe bodo nam v prid. Če pa boste zagnali paniko in strah, je bil ves trud zaman, saj je prestrašeno množico lahko prevzeti pod okrilje, pod pretvezo tolažbe in varnosti češ, "saj bo veliki brat poskrbel zate". In spet se znajdemo v zanki iz katere smo skoraj že ušli, le da je na zunaj drugačna. Ali, kot to dobro in po domače povedo južni bratje "Isto sranje, drugo pakovanje". Bi raje zamenjali embalažo pokvarjenega izdelka, ali izdelek sam, ne glede na to, kakšna je njegova embalaža? Premislite in se odločite. Samo vi, boste na koncu odgovorni, da boste pristali tam kjer boste.


Sprememb se bojimo, ker ne vemo kaj prinašajo. A rutina pod krinko varnosti ubija našo dušo. Je to resnično cena, ki ste jo pripravljeni plačati? Nisem povsem prepričana, da smo bili za to ustvarjeni.

 

 

Objavljeno: 28.11.2012 16:26 Avtor: bea

manč - mellow mood.

 

Če pogledam nekaj let nazaj, je bilo moje življenje popolnoma drugačno. Polno, a na drugačen način. Izpolnjeno s čisto drugimi stvarmi in ljudmi. Super kaj, da se tako razvijamo ter rastemo. A po vseh spremembah, smo ljudje konec koncev emocionalna bitja in v sebi vedno nosimo spomine, ki v sebi vsebujejo tudi občutke, čustva. Smo čustvena bitja.

Mogoče si že slišal/a za izraz čustveno prenajedanje. To je oblika uživanja hrane, ko jemo iz povsem drugačnih vzgibov kot je čisto primarna lakota zaradi preživetja našega organizma.

S čustvenim prenajedanjem naj bi potešili, nepotešene čustvene primanjkljaje. Vsi se v določenih trenutkih nezavedno ali zavedno čustveno prenajedamo. V zmernih količinah to ni nič groznega. In ravno o tem sem hotela razmišljati danes.

Kot se je začel moj današnji blog, naj misel nadaljujem naprej. Spremeniti se, je nekaj najtežjega. Vsaj tako mislimo. Velikokrat nismo odprti za spremembe in jih tako doživljamo kot travmatične živjenjske izkušnje ali celo mejnike v naših življenjih. Pravijo, da za novo navado potrebuješ okoli 21 dni, verjetno ima to nekaj povezave z vzpostavitvijo nevronskih povezav v našem telesu. Za opustitev navade oz. prekinitev vzorca pa naj bi človek potreboval mnogo več. Čeprav obstajajo tehnike, ki nam lahko s pravilnim izvajanjem pomagajo do tega na hiter način.

Hrano mnogokrat povezujemo z okolico in z ljudmi. Kar pomisli, kolikokrat slišiš izraz babičina kuhinja, ali kako nekdo hvali kuhinjo svoje mame, da takšnega golaža pa nihče drug ne pripravi kot ona, ali pa domače goveje juhe, ali pa slastnih pečenih bučk. Dejansko sploh ni važno o kakšni hrani govorimo, pravzaprav je to še najmanj pomembno od vsega. Morda se ne zavedamo, da se v hrani, obroku in prehranjevanju skriva mnogo odgovorov na naša vprašanja, na katera si morda skušamo odgovoriti iz povsem drugačnih zornih kotov.

Hrana v sebi hočeš ali nočeš nosi čustveni naboj. Hrana je živa ali mrtva. Pa ne v smislu ali je kokošje bedro del mrtve kure, ampak energijsko prazno. Na kakšen način je bila žival vzgajana, ubita in pripravljena ali pa solata, če je bila špricana s pesticidi ali so jo pridelali na biodinamičen način ter na koncu pripravili z rokami. Vse to se moramo vprašati, če želimo ovrednotiti naš obrok. Vendar se ne konča tu. Pomembno je tudi, kako se počutimo ko jemo.

Če smo kot otroci ob kosilih doživljali družinske drame, ker se starši niso razumeli ali je imela mama vedno nadzor nad nedovoljenimi prigrizki in smo ob jedi občutili krivdo, je morda naše sedanje prehranjevanje posledica vseh teh čustvenih bremen iz otroštva.

Morda pa so bili naši skupni družinski obroki mesta radosti in srečevanja, kjer je bilo vedno veselo, se je širila radost in si se počutil del čudovite skupnosti. V tem primeru se lahko v sedanjosti to manifestira v povsem zdr avem odnosu do hrane in prehranjevanja.

Kakršnakoli že je ta naša zgodba, vsaka ima svoj čustveni naboj. In vsak mora sam presoditi ali mu preteklost morda škodi in ga ovira v sedanjosti. Predvsem pa se je potrebno pred, med in po jedi počutiti dobro. To je vsekakor najboljši indikator, da smo na pravi poti. Včasih moramo pojesti kakšno čoko-banano ali požvečiti kašen čunga-lunga pa čeprav ni najbolj dzrav, ker nas spomne na nagajiva otroška leta, ko smo se s kolesi podili med blokovskimi naselji ali pa spiti kakšno cockto, ko smo s prijatelji zunaj, ker nas spomne na poletne počitnice na morju, ko smo kampirali v kakšnem hrvaškem kampu in brali strip Zagorja ali Dylan-a doga pa čeprav ni najbolj zdrava.

Hrana je lahko tudi nostalgična. Zato si brez slabe vesti in ob vsem mojem znanju in učenju o zdravi prehrani vsake toliko privoščim božanske mančmelote iz srbske Crvenke, ker se počutim super truper retro!

Objavljeno: 31.08.2012 18:46 Avtor: bea

glas iz srca.

 

Zadnje čase mi na pot velikokrat prihajajo različne terapije in srečanja, ki vsebujejo glasbo, zvok in poudarjajo pomen glasbe.

Glasba je bila že od nekdaj prisotna v naši kulturi, njen pomen je ravno tako že od nekdaj tudi obrednega pomena. Težko si zamislimo praznovanje, obred ali kak večji dogodek brez glasbene spremljave. Vendar opažam, da smo ljudje prenehali peti. Da se vedno bolj redko zgodi, da se med kakšnim druženjem ljudje spontano usedejo v krog ter kakšno zapojejo. Da jim iz grla bognedaj uide kakšen glas.

Če kdo trdi, da glasba ni pomembna potem se pošteno moti in očitno še nikoli ni zapel iz srca. Kajti, ko človek resnično odpre svoje srce in svoje grlo ter iz sebe izpusti  zvok, ki je pristen potem ve, da brez glasbe težko živimo, tisti pa ki je v svojem življenju nimajo zadosti pa po vsej verjetnosti tudi niso srečni.

Govorim o glasbi na njenem čisto primarnem nivoju. O glasbi, ki ne potrebuje umetelnega okrasja in studijske obdelave, da bi bila kvalitetna, kajti njena kvaliteta se ne pogojuje s čistostjo tonov ter pravilnim razmerjem med tercami, ampak na prvinski izkustveni ravni. To pa lahko preprosto izmerimo s svojim telesom. Če ob pesmi začutimo mravljince po telesu, nam gredo kocine pokonci ali pa nam v želodcu poskočijo metulji potem temu lahko rečemo kvalitetna glasba.

Mnogim ljudem ne pašejo stili glasbe ali primarna glasba, ki vsebujejo bobne, piščali, razna druga tolkala in brenkala. Ne  verjamem, da so se v starodavnih ljudstvih spraševali ali jim je glasba, ki jo igrajo njihove matere in očetje všeč, saj to ni bilo vprašljivo, ker je bila tako močno zasidrana v njihov vsakdan, kot prehranjevanje in spanje. Dandanes pa smo izgubili stik s svoj primarnostjo ter se posledično tudi oddaljili od teh zvokov.  Ne pašejo nam, ker nas morda spominjajo na nekaj, kar je v nas pa ne vemo kaj točno je in to vzbudi neprijetne občutke znotraj nas. Morda se bojimo soočiti s svojo prvinsko naravo.

Ne govorim, da bi morali postaviti indijanski šotor ter okoli njega z bobnom plesati in peti ples dežja, če nam to ne paše, mislim pa da bi se morali večkrat odpreti ter zapeti.  Vsak del zatrte energije v nas, nam onemogoča, da bi se osvobodili ter odprli svetu ter brezpogojno sprejeli samega sebe. Naš lasten glas nas zna včasih prestrašiti, ko v trenutku vznesenosti povzdignemo zvok. Kdo se boji lastnega glasu? Tisti, ki se boji svoje lastne moči in je ni pripravljen zavzeti.

Ne čudim se, da toliko ljudi ne poje. Nekatere vendar že od malega prepričujejo, da nimajo posluha. Kako naj potemtakem tak človek pogumno in samozavestno nastopi v skupini ljudi in zapoje iz srca. Prepričana sem, da zna peti čisto vsak. Samo tako pogumen mora biti, da si pusti najti svoj glas. Ker ne gre za to ali najdeš pravi ton ob pravem času, ampak da je ta zvok, ki ga spustiš iz sebe iskren in pristen. To j veliko bolj pomembno. Pa ne samo v glasbi.

Če si bomo pustili biti takšni, kakršni smo v resnici, če bomo sprejemali svoje telo in ga spoštovali, če bomo oboževali svoj glas ter prepoznavali tudi vse ostale naše talente in jih negovali, da bodo prišli do izraza, potem me ni strah za našo družbo. Če pa bomo nadaljevali v stilu, kakršnega smo navajeni in ga še vedno živi mnogo ljudi okoli nas, potem se bojim, da bodo ljudje po svetu začeli hoditi kot majhne, zgoščene črne kepe, polne zavrte energije, ki je zaradi strahu pred samim seboj ne bodo upali sprostiti.

Zmotno je mnenje, da je denar sveta vladar, saj je vendar jasno, da nam srečno in polno življenje onemogoče le naš strah. Pa naj bo ta naš notranji strah pred samim seboj ali pa strah pred svetom. Zatorej, vzemite se v roke in osvobodite tega strahu, saj ste le vi tisti, ki to lahko storite.

Zapojte in odprite svoje srce!

 

Objavljeno: 29.07.2012 21:11 Avtor: bea

z-Motivacija

 

Motivacija je odlična stvar. Ampak jo je tako težko obdržati na nekem konstantnem zadovoljivem nivoju. Ne vedno, ampak velikokrat pa.

Opažam, da je velikokrat tako, da bolj nam stvari uspevajo, bolj smo motivirani. Kar pomeni, če nam nekaj ne gre preveč od rok, nam posledično pada tudi motivacija. Prišla sem do zaključka, da po istem principu deluje tudi zakon privlačnosti. Večkrat se nam uresniči tisto, o čemer razmišljamo, raje bomo posvetili več svoje pozornosti svojim mislim, in jih re-kultivirali da bodo vedno bolj pozitivne. Posledično se nam bo življenje izboljšalo na lepše, več pozitivnih stvari nam bo prišlo na pot in vedno bolj bo naše življenje polno energije.

Ampak začeti z novimi navadami in misliti nove misli je tisti izziv, ki ga moramo sprejeti. Zavedati se moramo, da smo različni ter da vsakemu ne odgovraj enak pristop. Nekdo potrebuje drastično spremembo, da bi sploh naredil prvi korak, nekdo je bolj domač, če se stvari odvijajo počasneje in na bolj mil način, nekateri spet potrebujejo okoli sebe druge ljudi, ki bi jim bili za vgled ali navodila, kako začeti.

Bolj pomembno, kot to, da se začnemo spreminjati in delati na sebi je, da najprej spoznamo kaj nam ustreza. Če ne lahko kaj kmalu pride do konflikta s samim seboj, ker se nekomu zdi, da to ni zanj. Resnica pa je takšna, da samo ni našel pravega načina. Duhovnost se prodaja, v današnjem času na to marsikdo gleda kot na proizvod in na izgubljenega človeka kot potencialnega kupca. Ko pa ne veš točno kaj iščeš, zlahka na poti pobereš kaj česar ne potrebuješ. Tako kot v trgovini.

Naša potreba po kakršnikoli spremembi velikokrat vznikne, ko jo človek potrebuje, včasih ko je že resnično na tleh in ve, da je nujno da nekaj naredi. Takrat se nam zdi, da imamo tudi najmanj energije in moči, da bi kaj spremenili. Naša motivacija je na dnu pravimo. A vendar to ni povsem resnično. Obstaja tudi rek, da šele ko si na dnu se lahko začneš dvigovati. In res je. Takrat vzameš moč iz globin, ki jih prej nisi poznal. Dotakneš se svojega bistva.

Ker navadno delujemo po liniji najmanjšega odpora, se resnično zamislimo nad svojim življenjem šele, ko pridemo do točke na robu prepada. Takrat se odločimo ali bomo skočili v prepad ali pa se bomo obdržali na robu in stopili korak nazaj in ponovno vzpostavili naše naravno ravnovesje. Vesolje nikoli ni in ne bo delovalo na podlagi ekstremov, vedno se trudi vzpostaviti ravnovesje in motivacija je ta moč, ki nam pomaga najti naše lastno ravnovesje.

Včasih potrebujemo za prvi korak le eno besedo, namig in postane nam jasno kam moramo iti. Včasih pa traja malo dlj. Ampak, če si resnično prisluhnemo, slišimo svojo dušo, ki nam tiho šepeta smer. Kako ugotovimo kaj je prav in kaj ne? Tako, da občutimo v sebi. Če je smer prava, ob misli začutimo mir in navdušenje ter močno željo. Če pa nam pot ni namenjena ob njej občutimo odpor, težak priokus, obotavljanje. To je preprost recept, ki nam lahko usmeri našo motivacijo v pravo smer.

Če te nekaj veseli, si strasten do tega, se počutiš lahkotnega in brez skrbi, ko to počneš potem ne dvomi in si zaupaj. Zaupaj svojim občutkom in naj ti bo to zadosten znak za motivacijo, da je to tisto kar moraš početi. Ne obupaj, tudi če se nekaj časa ne bo zgodilo nič, ne smeš izgubiti motivacije, saj je mogoče tvoja lekcija, ki ti je namenjena, da se naučiš biti potrpežljiv. Čeprav živimo v času velikih sprememb in hitre manifestacije, ni vedno nujno, da to velja za vsako stvar.

Motiviraj se, za tvoje življenje gre!

Objavljeno: 16.07.2012 18:04 Avtor: bea