Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

nevronski navdih.



Kadar sem navdihnjena, sem navdihnjena. Iz mene tečejo besede kar v slapovih. Včasih smo rekli, da papir prenese vse (izgleda, da sem že malo stara, ker začenjam stavke z ''Včasih smo to in ono..''), sedaj pa pravimo internet prenese vse. Njegova brezmejnost in brezčasnost sta super parametra za navdihnjene dneve, ki jih imam zadnje čase. Se vsaj ne more zasičiti z mojimi besedami.
Naslov te objave je mogoče malo nenavaden, a prek njega sem hotel izraziti to neverjetno in fascinantno povezavo, ki jo imamo pa se je še premalo zavedamo. Nedavno tega je v Ljubljani potekala nevroznanstvena konferenca za katero sem sicer prepozno izvedela, ker bi se je drugače mogoče udeležila, ampak hotela sem govoriti o tej neverjetni povezavi, ki me osebno zelo zanima. Ravno ta znanstvena veja, ki potrjuje vse kar so duhovni učitelji vedeli že tisočletja pred razvojem te znanosti, nam v tem svetu, kjer prevladuje um in logika pomaga sprejeti in ponotranjiti dejstvo, da kar misliš to si. Misli, ki so popolnoma neotipljivega izvora oz. delujejo na energetski ravni kot vibracije, v tvojih možganih na čisto fizični ravni vzpostavijo povezavo med nevroni. Tako si tvoje telo zapomni stvari in se navadi na določen vzorec razmišljanja. Če dolgo ponavljaš iste misli, se povezave med nevroni okrepijo in toliko težje jih je razbiti. Torej, če pomisliš na nekaj kar si ocenil/a kot dobro, telo na fizični ravni reagira s povečano porabo kisika, glukoze, dopamina in drugih nevrotransmiterjev (prenašalcev). Ravno tako se zgodi fizična sprememba ko pomisliš na kaj slabega.
Zakaj mislim, da je pomembno da vemo nekaj o nevroznanosti. Ker s tem lažje razumemo delovanje našega uma, naše reakcije na dogodke in ljudi in ostale parametre od katerih je odvisno naše psihofizično stanje in s tem posledično vibracija naše energije. Seveda naj poudarim, da kljub svoji akademski izobrazbi nisem nikakršna znanstvenica, tako da so moja razmišljanja osnovana predvsem na knjigah in posnetkih, ki so dostopne laični javnosti. Mojih besed vsekakor ne gre preučevati in vzeti za svete oziroma strokovno neizpodbitne.
Kako sem sploh prišla na idejo, da pišem o nevronih in navdihu. Sedela sem na balkonu in razmišljala o svojem blogu ter kaj lahko naredim, da bo še bolj zanimiv in koristen za širšo okolico, misli so mi šibale sem ter tja kot nore. V nekem trenutku sem se začela opazovati od zunaj in sama nad sabo sem bila nenadoma navdušena, kako neverjetne asociacije se mi porajajo v glavi. Kako pride do preskoka misli iz ene teme v navidezno popolnoma nepovezano področje, ki pa na koncu izpade popolnoma legitimno in uporabno! Pa naj še kdo reče, da to ni naravnost fantastično! Česa vsega smo sposobni in če bi se malo pošalila, sploh nisem imela nič zraven, le začetno misel sem porodila v glavi. Ostalo je šlo naprej samo od sebe po nekakšnih nedoumljivih povezavah. Predvidevam, da so imeli prste vmes moj mikroskopsko majhni nevročki.

Torej, tukaj leži ključno orodje, ki ti omogoča da zavestno spremeniš svoj način razmišljanja, da s svojim umom nadzoruješ misli in kemične reakcije v telesu. Ampak to je možno zgolj takrat, ko veš da je vse možno, to se pravi tudi spremeniti svoje življenje ne glede na predispozicije okolja iz katerega izhajaš. Včasih sem se rada šalila 'Blame it on your parents.' če mi kaj ni šlo ali sem bila kakršna sem bila pa mogoče nisem bila zadovoljna s seboj. Sedaj 'žal' tega ne morem reči več, ker se zavedam, da je vse mogoče spremeniti. Da nobena otroška travma ni zakoreninjena tako globoko, da je ne bi mogla razbiti in vzpostaviti popolnoma sveže povezave med drugima dvema nevronoma, ki bosta recimo na moj odnos s starši reagirala povsem drugače kot z jezo in 20 let staro zamero in bolečino. To lahko prenesemo na vsa področja v življenju. Kot pravijo za odvisnike 'Prvi korak je, da priznaš da imaš problem'. Ravno tako je pri ostalih, po mojem mnenju smo dejansko odvisni od določenih odnosov med stvarmi in nami, med ljudmi in nami in če ozavestiš kakšen je tvoj odnos do tega in tega, zakaj reagiraš na tak način, iz kje to izhaja, potem lahko tudi rečeš recimo, nočem, da vsakič, ko zagledam hladilnik podzavestno dobim občutek krivde in se ravno zaradi tega zakadim vanj, da s hrano potešim nerazrešene odnose s starši. Ali pa vsakič, ko vstopim v trgovino obsesivno začnem zapravljati, čeprav vem, da nimam dovolj denarja in bom moral/a uporabiti kreditno kartico, to pa počnem samo iz tega razloga, ker so mi starši celo mladost vcepljali v glavo, da denar ne rase na drevesih in da ne bomo zapravljali za neumnosti. Vsakršne take in podobne reakcije, ki jih počnemo vsak dan lahko spremenimo in s tem vzamemo odgovornost v svoje roke. Moje življenje, moja odgovornost.
In na koncu še o tem, da je resnično težko opisati občutek, ki ga doživljam ob trenutku navdiha in o vseh prostih prehodih med nevronih, med katerimi se povezave še niso vzpostavile a jih čutim, kako čakajo in vibrirajo v moji glavi, da doživim svoj AHA trenutek in se mi porodi še ena genialna ideja. Verjemite mi, idej je dovolj, samo osvoboditi se moramo okov v katere se ujamemo. Miselni okovi so hujši od vsakršnega železnega obroča okoli noge.

V kolikor še niste seznanjeni z dostopno vsebino, ki govori o podobni tematiki, sem nanizala nekaj posnetkov. Naprej raziskujte sami, odprl se vam bo čisto drug svet. Postanite raziskovalec in ne zgolj pasivni opazovalec: 

God is in the neurons  video

Rick Hanson - Budha's brain  video

Change your mind, change your brain  video




Objavljeno: 30.09.2011 18:16 Avtor: bea

hvaležen, je hvale vreden.



Skoraj ne morem verjeti, da še nisem pisala o hvaležnosti. Najprej naj povem samo za intermezzo, da sem izredno hvaležna tistemu, ki je izumil prenosni računalnik, saj mi omogoča, da se udobno zleknem v posteljo in tako kot sedaj, ko me je navdih vrgel iz spanca v katerega sem se že hotela spustiti, napišem blog. Torej hvaležnost.
Zadnje čase sem polna tega občutka. Za vse kar se dogaja okoli mene. Velikokrat pozabljamo, da se okoli nas pojavlja tisto, kar s svojo energijo privlačimo in sploh nismo pozorni na to. Kdaj si bil/a nazadnje hvaležna za toplo sonce, za nasmeh na licu mimoidočega, za objem staršev, za pogovor s prijateljem. Kolikokrat se spomnimo in povemo ljudem okoli sebe, da smo jim hvaležni za to in ono? Mislim, da premalokrat. Mogoče bo kdo rekel, da ni veliko stvari za katere bi bil lahko hvaležen, ampak se sploh ne strinjam. V naših življenjih jih je polno. Ko sem že nekaj let nazaj preučevala reiki, je pisalo v neki knjigi, da moraš biti na koncu dneva hvaležen vsaj za eno stvar, ki se ti je zgodila ali ti je bila dana tisti dan. Super navada, kaj ni? Vsak bi lahko pomislil zvečer, ko se uleže v posteljo, za kaj je hvaležen ta dan. Ko začnem razmišljati o tem za kaj smo hvaležni, se nam kar naenkrat odpre toliko stvari in možnosti, da smo hvaležni. Sploh pa je najpomembneje, da se po mojem mnenju s tem spremeni tudi naša lastna percepcija okolice in morda našega življenja. Naenkrat vidiš veliko več pozitivnih stvari in kot bi se ti odprl vodnjak sreče uvidiš, da je tvoje življenje vendar super. Seveda je lahko isto kot je bilo pred nekaj dnevi, ampak ker si sedaj naravna/na na občutek hvaležnosti pomeni, da iščeš pozitivne, lepe stvari in jih tudi najdeš. To seveda ne pomeni, da slabih in grdih stvari v tvojem življenju ni več, ampak da jim enostavno ne daješ takega pomena in s tem moči, da bi zasenčili svetlobo, ki skuša posijati v tvoje življenje. Ali ni čudovito, da si lahko s preprostim obratom pogleda na svet, popolnoma spremeniš tok življenja. To je vendar vredno več kot vsaka druga stvar, ki nas domnevno in kratkoročneje osreči ter po določenem času zbledi in nas pusti prazne. Kakor je rekel slavni hrvaški televizijski kuhar ''male tajne, velikih kuhara''! Vegeta našega življenja je hvaležnost. Kdo bi si mislil, da mi bo  kuhar kdaj dal navdih za moja polnočna razpravljanja o hvaležnosti.
Izražanje hvaležnosti je kot nalezljiva bolezen, le da je v tem primeru priporočljivo, da se je nalezeš. Kar opazuj kako bodo ljudje reagirali, če jim boš rekel/a, da si jim hvaležen/a za nekaj. Prepričana sem, da bodo sprva malo presenečeni a jim boš s tem zelo polepšal/a dan in s tem dobrim občutkom bodo šli naprej. Poudarjam pa, da ne pričakuj da ti bo ta ista oseba izrazila isto nazaj. To bi bilo sebično od tebe in s tem ne bi vibriral na višji ravni, ampak bi tvoj ego čakal na potrditev, kar pa ni namen hvaležnosti same po sebi. Bodi hvaležen kar tako, ker tako zares čutiš. Morda se bo od nekje čisto nepričakovano in nenapovedano prikazala oseba, ki ti bo za nekaj hvaležna in ti boš to začutil/a. O taki nalezljivosti sem govorila, ki gre okoli in okoli. Kaj bi bil pomen, če bi si le dva človeka vedno izmenjala izraz hvaležnosti, saj bi se energija ustavila med njima. Če pa ne pričakuješ direktnega fitbacka v tistem trenutku, ko nekomu poveš, da si mu za nekaj hvaležen/na in ta oseba ponese to dobro energijo, ki si mu jo dal/a naprej ter naredi nekomu drugemu nekaj dobrega in se to nadaljuje in nadaljuje...potem imamo dobitno kombinacijo. Tvoja dobra energija je zajela mnogo več ljudi, kot si mogoče sploh lahko predstavljaš! In konec koncev, mogoče ni vedno potrebno, da hvaležnost izraziš z besedami. Včasih je dovolj le hvaležen pogled, tak ki seže do duše. Hvala!


''i bow to you,
as you bow to me,
i bow to the spirit in you.''
(avtor neznan)



Poglejte si še kratek video Deepak Chopra.
''Experiencing gratitude is one of the most effective ways to get in touch with your soul,
when you're in touch with your soul, you earsdrop on the wisdom of the universe''


Video si oglejte tukaj
Objavljeno: 29.09.2011 23:57 Avtor: bea

strast.



Živimo v času hitrih sprememb, v času neskončnih možnosti, v času obsesivnega bombardiranja z nešteto informacijami, v času takojšnje kreacije. Tako je, kot ko vstopiš na vlakec v zabaviščnem parku. Najprej gre počasi, potem vedno hitreje kar se ti zdi zabavno, vlakec pospeši in za trenutek se ustrašiš, da je hitrost ušla izpod nadzora upravljavca vlakca, ampak vendarle se prepričaš, saj sem plačal za svojo vožnjo, na cilj bom sigurno prišel varno. Ko vlakec začne drveti v nenadne sunke in te obrne na glavo pa se pošteno zbojiš za svoje življenje in morda celo spustiš iz sebe kak krik groze, takrat se ti vse skupaj ne zdi prav nič več zabavno in rad bi izstopil. Ampak ne moreš! Ko se usedeš na sedež za katerega si plačal moraš počakati do konca vožnje, ne glede na izid in tvoje počutje med vožnjo.
Tako nas tempo življenja upne v svoje tirnice in ponese s seboj, medtem ko niti ne opazimo kako pospešeno večamo hitrost. Ampak tukaj je vesela novica...svoje življenje kreiraš sam. Res je, da so ti verjetno kdaj rekli, da na to in ono ne moreš vplivati, ampak to vendar ni res! Kreator svojega življenja, svojega dne, svojega tempa si ti. Samo in edino ti. Sto procentno zagarantirano! In bolj, ko se zavedaš osnovnih zakonov vesolja, lažje upravljaš s svojo usodo. Če se tempo življenja začne nevarno bližati neobvladljivi hitrosti, lepo prosim pritisni na zavoro in ga upočasni, da ti ne spolzi iz rok. Poišči ravnovesje in udobno valovanje, kjer boš z nasmehom obvladoval/a in zavestno ustvarjal/a svoje življenje. Kjer boš imel/a čas, da si utrgaš urico za to, da posediš na balkonu in počneš nič. Da se mogoče posvetiš kuharskim mojstrovinam, s katerimi boš nekomu polepšal/a dan ob polni mizi. Da se naučiš pet novih besed jezika, ki ti je bil vedno všeč. Uravnovesi svojo energijo, da bodo vsa tvoja dejanja izvedena z zavestjo in pomenom. In zelo pomembno, pomisli kaj je tvoja strast. In nato to počni čim bolj pogosto. Kadar smo prisotni v dejanju, ki nas osrečuje, kadar počnemo nekaj kar nas napolni z energijo, takrat se resnično lahko zavemo, kaj pomeni biti kreator svojega življenja. V teh trenutkih imamo v sebi odprta vrata do duše. Če se v teh trenutkih odmaknemo za kanček ven iz sebe in se zazremo vase iz druge objektivne prespektive, nam lahko takšna introspekcija pokaže kako se počutim, ko se počutim najbolje, najbolj optimalno, ko se počutim srečno. In ko ozavestimo ta občutek znotraj nas, ga lahko vedno znova prikličemo in tako zavestno spreminjamo svoje življenje na bolje. S tem pridobimo ključ do sreče. Tako preprosto je to. Kajti ko poznamo ta očutek svobode, ni važno kaj počnemo, ni važno, kaj se dogaja okoli nas, saj lahko prikličemo ta občutek vase kadarkoli. To pomeni, da se ne identificiramo s trenutnimi zgodbami, situacijami, odnosi okoli nas in da le ti ne morejo vplivati na naše duševno stanje. Najpomembnejše je, da se zavedamo, da vse mine. Prej ali slej vse mine. Sprememba je edina stalnica v naših življenjih. Ko sprejmeš to dejstvo in ko poznaš občutek, ki zate pomeni srečo in svobodo, se lahko predaš življenju. In življenje se bo predalo tebi. Začel/a se boš zavedati, da je življenje mozaik minljivih trenutkov, ki jih boš želel/a izkoristiti v najboljši možni verziji. Takrat boš resnično zavzel vlogo ustvarjalca v polni meri. Želim ti, da si upaš kajti ni bolj primernega časa za učenje kot je ZDAJ.
Objavljeno: 22.09.2011 22:52 Avtor: bea

pleši, pleši.




Opažam, da veliko ljudi nima stika s svojim telesom. Res je, da se vedno več ljudi ukvarja s športom kar je vsekakor razveseljivo dejstvo, ampak ali pri fizični aktivnosti resnično začutijo telo je povsem drugo vprašanje in druga dimenzija dojemanja. Seveda je odvisno tudi od vrste vadbe, nekatere so bolj ekstrovertirane in nekatere bolj meditativne oblike, nekatere skupinske in nekatere individualne. Struktura ljudi glede na različne tipe vadbe se povsem spreminja, kar se mi zdi fascinantno. Kot inštruktorica fizične vadbe pri kateri se uporablja celotno telo in to na način kjer je potrebno osvežiti iz potlačenega spomina zakrnele gibe, ki smo jih delali bodisi kot otroci ali pa v nekih prejšnjih življenjih komur je blizu ta filozofija, se srečujem s problemom ali bolje rečeno izzivom, kako ljudi spomniti. Kako nekoga zopet naučiti gibov, ki so nam bili nekoč mogoče čisto naravni, a smo jih zaradi drugačnega načina življenja povsem opustili in posledično pozabili.
Teorija o stotih opicah pravi, da obstaja globalna oziroma skupinska zavest, ki nam omogoča, da neko osvojeno znanje lahko prenesemo na prihodnje rodove brez, da bi se ga le ti morali učiti in tako lahko družba raste in se povzpenja. Ampak moja opažanja mi govorijo, da smo v današnjem času svojemu umu dali takšno pomembnost in s tem prednost pred fizičnim aspektom, da so naša telesa zakrnela. Na tej ravni teorija stotih opic pade! Telo imamo za opravljanje rutinskih motoričnih opravil, ne izražamo se več prek gibanja, ampak zgolj z besedami, ker z njimi upravlja naš um. Mogoče se bo slišalo 'pohujšljivo', ampak spodbujam nočne zabave, kjer se mladina zbira in pleše. Ples je nekaj osvobajajočega, kdor ne pleše mu ni za zaupati. Andrej Šifrer je rekel v neki pesmi ''boj se ljudi, ki ne znajo jokati, ne gledajo v oči in ne znajo stisnit dlan'' jaz bi dodala, ''boj se tudi tistih, ki ne plešejo''. Ne gre samo za ples, ki mora biti tak in tak, ki ga narekuje ritem in koreografija in ki ima ime. Govorim o svobodi gibanja, ki se mu prepustiš in te lahko neverjetno sprosti. Ljudje se bojijo stvari, ki nimajo določene oblike, določenega imena in oznake. Kako drzno se sliši, da se enostavno prepustiš da te vodi telo.
Pri svoji vadbi sicer uporabljamo imena in se učimo točno določene gibe, ampak ne glede na to kaj učim, svoje učence vedno spodbujam, da najdejo stik s svojim telesom, da prilagodijo gib sebi in ga ponotranjijo. Namreč, ko zahtevam, da pri gibu začutijo moč in jo preko giba tudi izrazijo naletim na medle odzive in nežne korake, ki se jih ne sliši niti meter stran kjer stojim. Zakaj? Ker si ne pustimo zavzeti svojega prostora, ker si ne pustimo zajeti svoje celotne moči. Tekom življenja smo bili naučeni, da se ne smemo pretirano izražati, saj je lastna volja in razmišljanje malodane škodljivo in tako smo se potegnili vase, si nadeli ponižne maske in taki zakorakali v svet. In svet nas je sprejel, ker smo utonili v množici. Odločila sem se, da bom poizkušala na svoj način spodbujati ljudi, da pridejo ven iz svojih 'varnih' oklepov in zadihajo s polnimi pljuči.

Mislim, da je pomembno, da na kakršenkoli način spet skušamo spomniti in spodbujati ljudi, da začutijo zemljo pod svojimi podplati, ščemenje v dlaneh, sapico mimo obraza. Vzpostaviti stik s svojim telesom, prevetriti zaspane celice, ki so vse preveč obremenjene s procesiranjem negativnih misli, pretežke hrane in še marsičesa drugega je izrednega pomena, da se naša družba začne zbujati iz navidezno omamne udobnosti sivih življenj in odpleše na sončne travnike ter začuti praskanje sleherne bilke na travniku in rosnih kapljic na prstih. Kdaj si nazadnje stal/a na glavi, naredil/a kolo ali se plazil/a po vseh štirih? Kdaj si nazadnje stopil/a bosa na travo ali tepih v domači dnevni sobi in za trenutek začutil/a vlakna na podplatih?
GO OUT and DANCE!
Objavljeno: 19.09.2011 22:40 Avtor: bea

o zgodbah.



Opazujem ljudi okoli sebe. Vsak nosi v sebi svojo zgodbo, ki jo skrbno čuva in neguje ter hiti razlagati vsakemu, ki mu posveti pet minut časa. Ne pravim, da je v tem kaj slabega, tako smo bili vzgojeni. Ampak velikokrat se zalotim, da imam na obrazu nasmeh, ali pa se smejim navznoter, medtem, ko poslušam. Nimam negativnih občutkov in mnenja o tej zgodbi, samo raje začutim človeka kdo je u resnici in mogoče včasih preslišim 'velepomembno' zgodbo. Zdi se nam, da brez teh zgodb ne bi obstajali. Definirajo nas oziroma bolje rečeno, pustimo se jim definirati, ker mogoče ne vemo kdo v resnici smo ali pa se bojimo, da bi se razblinili, če nas ne bi skupaj sestavljal mozaik zgodb, dogodkov, občutkov, odnosov. Vendar se mi zdi najbolj hraber tisti, ki si upa spustiti iz vajeti vse te zgodbe, ki upa biti tiho, ko ga vprašajo o mnenju o tem in onem, da bi se razvila strastna debata, ki bi dokazala kdo ima prav. Občudujem ljudi, ki jih ni strah odvržti vseh mask, ki smo si jih naslikali tekom let, da bi postali Nekdo z veliko začetnico. Ker ti samo si.

Velikokrat razmišljam o tem, s čim se definiram. Ko nekdo pristopi k tebi in te vpraša kdo si, kaj mu ponavadi rečeš? Glede na situacijo in okolje se prilagodiš. V nekem trenutku si diplomirani inženir,v drugi situaciji spet učitelj joge, morda v tretji sin in nekje drugje spet ekspert za gojenje eksotičnih rastlin. Kako bi se predstavil nekomu, če bi te vprašal kdo SI? Ali je to sploh možno opisati z besedami? Z našim načinom komuniciranja? Pozabili smo se čutiti in opazovati. O vsem moramo imeti mnenje. Vedeti nekaj o tem in onem. Včasih si celo ne upamo postaviti vprašanja, ker se bojimo, da bomo izpadli nevedni. Študentje na fakultetah so zdolgočaseni mladiči, ki so šli študirat, ker je to 'normalno' in to od njih pričakuje družba. Ko pa kak nadebuden mladenič ali mladenka odpre pomenljivo debato s profesorjem, ga začnejo vsi čudno gledati. Vedno mi pride na pamet stavek, ki me znova in znova spomni na to, da je v naši družbi vse prepolno definicij, ki jih zahtevajo od nas z namenom, da bi nas lahko dali v nek predal.

''Prišli smo do točke, kjer ne prepoznavamo več lastnega jaza v našem odnosu do drugih, ampak smo se naučili sprejemati sebe, kot rezultat okolice in mnenja le te o tem, kdo smo.''

Ampak tudi tu se ne bi popolnoma strinjala z napisanim. Torej sem jaz le odsev nekega odnosa do nečesa in torej ne morem obstajati kot jaz sam brez, da bi se z nekom, nečim primerjal? Mogoče je težko takoj razumeti, ampak mislim, da se v napisanem skriva močno sporočilo, ki bi si ga moral kot vprašanje ''Kdo sem?'' postaviti vsak izmed nas.
Spoznala sem, da je pri odkrivanju ''Kdo sem?'' uganke zelo priročno, če smo sposobni postati opazovalec. Ne gre za nikakršno čarovnijo, globoko duhovnost ali karkoli nemogočega, kar ne bi bilo dano slehernemu izmed nas. Spomnite se, da nam je vse kar potrebujemo že dano v zibelko. Vloga opazovalca je tehnika, ki nam pomaga uvideti, kako reagiramo na stvari, dogodke, ljudi in odnose, brez da bi se kot opazovalec čustveno vpletli. Takoj, ko si čustveno vpleten, kreiraš svojo zgodbo. Prilagodiš jo svoji resnici in ovrednostiš s svojim vrednostnim sistemom. Tega ni mogoče zanikati. Tako delujemo. Če pa smo sposobni vsaj za nekaj časa stopiti ven iz svoje zgodbe in jo objektivno oceniti bomo videli, da nam bo mnogo lažje razumeti in razkriti, sprocesirati, oprostiti, ljubiti. Sčasoma se bomo naučili, da ima vsaka situacija svojega slikarja, ki smo ga najeli sami. Od njega pričakujemo, da nam bo naslikal sliko za katero smo mu plačali. Če bomo prešli to, se nam bo odprlo okno skozi katerega bomo pokukali brez pričakovanj in to je način, ki nam bo olajšal mnogotere težke ali prelepe trenutke, na katere se tako radi vedno znova navežemo. Enkrat za spremembo poizkusimo opazovati, mogoče se nam razkrije čisto nova resničnost. Kaj pa je resničnost? In čigava je? Najprej se upaj izgubiti, da se boš lahko spet našel.

Objavljeno: 13.09.2011 23:39 Avtor: bea

zdaj! se je pričel

bee in the moment


Tako! Pa se je začela še ena zgodba, ki se bo trudila zdaj za boljši in kvalitetnejši jutri. Ob pisanju prvega posta na blogu me prevevajo neverjetni občutki. Vzhičenost, da mi je bila dana možnost izstopiti iz množice pasivnih opazovalcev in postati aktivna udeleženka neke širše ideje za boljši jutri, hkrati pa se je v meni naselil mir, kot da bi me to mesto čakalo že od vedno in sedaj sem ga zasedla ker je tako edino prav.
Zadnje dni čutim neko napetost v zraku, neko slutnjo da prihaja nekaj čudovitega. Mislim, da živimo v izjemnem času in da nam je dana neverjetna naloga in možnost opazovati in sprejemati spremembe okoli nas. Ne filozofiram kar tja v en dan, ampak to govorim iz svojih lastnih izkušenj. Ne morem drugače reči kot, da me preveva občutek hvaležnosti. Za vse izkušnje, za vse ljudi, ki so okoli mene. Se ti je že kdaj zgodilo, da je v tebi vrel tak potencial energije, da je nisi upal-a sprostiti, ker si se bal-a posledic, ki bi jih lahko imel na svet okoli tebe? V takih trenutkih se je najbolje ustaviti in izpustiti vse, čisto vse. Odvzeti pomembnost vsaki še tako lepi in čudoviti stvari. Da, napisala sem lepi, ker se od le teh najtežje odtegnemo in jih izpustimo.
Naravni zakon vesolja je ravnotežje. To je jasno kot beli dan. Le da je tako očitno, da se tega enostavno ne zavedamo. Vsaka stvar v naravi, ako je le ta zares naravna, je uravnotežena. Kjer pride do presežkov na eni strani, sčasoma pade sistem. In se prične graditi znova in znova, od začetka, uravnoteženo. Naravi ni važno ali za to potrebuje eno uro ali eno tisočletje, koncept časa si je izmislil človek. Človek pa izredno rad niha in ruši ravnotežje ter veča potencial. Bodisi v odnosu do narave, v odnosu do sočloveka. Do tega nas pripelje naša neustavljiva in nenasitna želja, da bi ugodili in potešili hrepenenje ega.  Ne gre za to, da potrebujemo točno določene stvari ali točno določeno osebo, točno določen odnos, hrepenenje se poraja mnogo globlje v naši podzavesti, ki pa jo je potrebno ozavestiti, da bi presegli priučene vzorce in tako zaživeli v popolnoma drugačnem duhu. O teh spremembah govorijo ljudje v zadnjem času. Ozavestiti lasten jaz, ki pa je le del enosti. Postati odgovoren zase. Biti samozadosten in hkrati sposoben čiste ljubezni, nesebičnosti ter sočutnosti. Trpimo, ker si ne upamo pogledati vase saj bi tam morda lahko našli kaj, kar nam ni všeč. Hrepenenje je mnogo lažje, v resnici pa je le podaljševanje in raztezanje agonije. Hrepenenje je večanje potenciala.
Življenje je vendar preprosto in prelepo. Življenje je dih tega trenutka. In zanj ne potrebuješ ničesar drugega kot le biti pozoren in buden, to pa si lahko samo, kadar je tvoj um umirjen. Prosim, ustavi se za trenutek ZDAJ! in si dovoli začutiti nekaj, karkoli. 
Objavljeno: 09.09.2011 17:13 Avtor: bea