Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

iz bube v metulja.


Vsi imamo svojo pot, svojo zgodbo, nalogo kakorkoli temu rečemo. Vsak izmed nas ve, da ga v neko smer bolj vleče, da mu srce zatrepeta, ko sliši šepetanje iz te smeri in da če ne sledi tej poti in tem smerokazom, ponavadi postane nesrečen.

Kaj te sploh pripelje do tega, da ne slediš svojim notranjim občutkom, intuiciji kot ji nekateri rečejo? Kdaj smo postali takšni bojazljivci, da si ne upamo obrniti smeri naših korakov in enostavno oditi tja. Ko pa vendar vemo in čutimo, da je tista smer, katerakoli že je, prava.  Smer je samo ena in ne glede na to, koliko ovinkov bomo naredili, vedno nas bo nekje srečalo razpotje, kjer bomo imeli znova in znova možnost, da se odločimo zaživeti to, kar nas v resnici izpopolnjuje. Velikokrat slišim, da ljudje govorijo o sanjah, pravljici, a kako strahopetni vendar moramo biti, da je vse kar premoremo samo »sanjati« o nečem in ne resnično narediti tega, kljub temu da si to želimo in so to naše sanje. Ali se samo meni zdi, da je s tem svetom nekaj hudo narobe?

Če bi bilo vse lepo in prav, kot bi moralo biti in kar si vesolje tudi prizadeva, bi sanje vsakega ne bile sanje, temveč realnost, čisto vsak dan, navaden dan bi bil del naših sanj. Sedaj pa se ozrem okoli sebe in ljudi, ki naj bi živeli svoje sanje moram iskati s povečevalnim steklom pa še za tiste vsi pravijo, da so pač srečneži rojeni pod srečno zvezdo. Napaka! Samo ti in edino ti ljudje so osebe, ki res živijo kot nam je bilo namenjeno, ostala množica pa je predvsem zaradi strahu pred močjo in neskončno svobodo toplo zavita v svojo vatno oblogo, ki jih slepo duši in hkrati prijetno greje. Skoraj nekako tako, kot na letalu, ko postane človek zaspan in prijetno zadremucka, a ne zaradi tega, ker je tako prijetno leteti, ampak ker mu zmanjkuje kisika in je zrak bolj redek pa pritisk nižji. V resnici to niso optimalni pogoji za življenje, a nas prijetno uspavajo.

Zaman ali z namenom toliko ljudi na različne načine spodbuja to množico zaspancev, da si vendar lahko dovolijo vzeti svoje sanje in se zbudijo. Vprašanje je,  če si bodo upali. Človek je nekako narejen tako, da načeloma potrebuje varnost in udobje. Meje tega se seveda razlikujejo od osebe do osebe, a vsi imamo nek strah pred neznanim. In večina živi takorekoč po liniji najmanjšega napora. Če se kolikor toliko dobro počutiš, se poanavdi manjši odstotek ljudi še premika naprej. Namesto, da bi se polni energije in budni ozirali okoli sebe ter radovedno raziskovali, kje so meje te neskončne svobode, ki nam je bila dana pa se je tako bojimo.

Vem, da so svoboda, neskončnost, energija, strah velike besede a verjamem, da se jih moramo navaditi in bolj pogosto vključiti v naš besednjak, da se privadimo nanje in o njih začnemo pisati, razmišljati in se pogovarjati. Ko nam bodo postale domače, se morda ne bomo več tako upirali sami ideji, da smo božanska bitja in da je vse kar si zamislimo naše, če delujemo v dobro vsega okoli nas in seveda nas samih.

Veliko ljudi ima predsodke pred raznimi gibanji, ki oglašujejo in razlagajo na veliko in glasno svoje »razsvetljenske« filozofije in se stalno smehljajo. Po mojem mnenju je prišel čas, ko bmo morali počasi preseči sami sebe in skrb za svoj ego, ter se po obdobju, ko smo bili obrnjeni navznoter in smo se čistili, obrniti navzven in pogledati v srca ljudi okoli nas ter se na neki določeni ravni začeti povezovati in si pomagati ter podpirati en druzga, da bomo na koncu vsi začutili moč in dobili pogum, da se iz bube razvijemo v metulja in zajadramo v neskončno nebo.

Objavljeno: 23.02.2012 23:30 Avtor: bea

sprejemaj in spreminjaj.


Začela sem dvomiti v vse, prav vse. Pa ne iz pesimizma in črnogledosti, ampak prej zaradi neskončnega pogleda, ko se z vsako minuto spreminja moj svet. Nič na tem svetu ni trajnega, ničesar se pravzaprav ne moremo okleniti in se tega držati na veke vekov. Enostavno ni mogoče in nima smisla. V paradigme in zakone in tudi dejstva že dolgo ne verjamem več, ker jih ne jemljem z enako stopnjo pomembnosti kot sem jih včasih. Akoravno sem po nebesnem znamenju bik, čigar lastnosti naj bi bile trdoglavost  in trma, se že dolgo ne borim za vsako izrečeno stvar, saj vedno dopuščam možnost in se hkrati zavedam dejstva, da bo že jutri lahko vse drugače kot je bilo danes in da moja prepričanja ne bodo vzdržala, še več, lahko me bodo celo razočarala. Prepričanja so močna zadeva, lahko premikajo gore, a po drugi strani lahko podirajo svetove tiste znotraj nas. Predstavljaj si, da 10 let verjameš v nekaj in si prepričan/a da je stvar taka in samo takšna, potem pa pride mimo nekdo, ki ti celo sliko malo drugače zasuka in ti podre cel svet. Kako boš preživel/a tak preobrat, če nisi pripravljen/a sprejemati in spreminjati. Kako se boš sposoben/a soočiti z novim svetom. Te bo ponesel naprej ali pa te bo zlomil in potrl do neskončnosti.
Govorim na splošno o vseh področjih naših življenj bodisi da gre za naša družbena prepričanja, osebna prepričanja. Kadarkoli in kjerkoli moraš biti pripravljen/a da bo tvoj pogled izzvan in morda zamajan ter da se boš moral/a soočiti s spremembami. Z zavedanjem tega dejstva, je naše življenje mnogo lažje in prijetnejše, odpre se neskončno možnosti za razvoj, rast in lahko se celo naučimo sami gledati na isto stvar na več različnih načinov. Komunikacija z ostalimi bitji je pomembna, a najpomembneje je, da znamo komunicirati s seboj, da vemo kako razmišljamo, zakaj tako razmišljamo in od kje nam podlaga za tak način razmišljanja predvsem pa da se trudimo tudi dojeti, kako drugače bi še lahko razmišljali. Če se zavedaš vsega tega, potem odpade vsa »pomembnost« in pomembnost nas mnogokrat drži v šah – mat poziciji ter nas pripelje do konflikta s samim seboj ali drugimi. Danes ti kaktus lahko reši življenje, jutri te ubije, danes ti znanje tujega jezika lahko reši zagato, ker si se izgubil/a sredi tujega mesta, jutri te lahko nekdo obtoži, da si vohun/ka, danes se boš smejal/a zgodbi nekoga, jutri te mogoče doleti ista in boš nanjo gledal/a povsem drugače kot si si včeraj sploh lahko predstavljal/a.

Nič ni dorečenega. Nič ni končnega. Paradigme so le okovi, v katere so nas vklenili, da nas lažje obvladajo. Na trenutni stopnji razvoja še nismo sposobni prenesti vseh informacij, ki bi jih lahko dobili in so na voljo, saj bi nas po vsej verjetnosti razneslo od presežka energije. Ker nas obvladuje materija, ki je naše telo se moramo najprej naučiti živeti z njim in znotraj njega, nato pa ga tudi nekoč preseči in se osvoboditi navzven in navznoter. Težko je razložiti vse napisane besede, saj prihajajo iz mene povsem spontano, a ravno pri branju nekaterih stavkov lahko preizkusiš kako odprt/a si za svet, ki te obdaja. V končni fazi nič kar tukaj piše ni pomembno, je le informacija, ki te spremeni. Kar ti da, je odvisno od tebe.  Moje besede nimajo nobene veze z bralcem in bralec kljub temu, da jih prebere, nima nobene veze z piscem, saj jih bere in razume zase. Kar čuti je ustvaril sam. Kar je napisano je zgolj orodje, s katerim pride na plano nekaj, kar obstaja v piscu in bralcu. Dvom ni slaba stvar, ker vedno dopušča možnost za rast. Dvom hodi z roko v roki z radovednostjo.

Torej, dvomite in se učite! Učenec, ki ne dvomi nikoli ne more prerasti učitelja in učitelj, ki ne dovoli dvoma v svoje znanje, ni pravi učitelj.

Objavljeno: 11.02.2012 18:33 Avtor: bea

prosta volja.


Včasih se igram malo psihologa in sociologa pa me izredno fascinira kaj ljudi spodbudi k premikanju, bodisi znotraj svojih glav, bodisi fizično. Na splošno se mi zdi, da je večina ljudi dokaj apatična oz. ravnodušna do večjih odstopanj v njihovih življenjih, seveda najraje in najbolj udobno se počutimo v varnih in utečenih poteh našega vsakdana, spremembam na splošno človek ni naklonjen. Vedno pravim, »Vsak ima svoj fleš« in tako seveda obstajajo tudi takšni, ki jim edino neprestano premikanje in akcija poženeta kri po žilah. Nekateri se premikajo zaradi sebe, nekateri pa zaradi ostalih. Ključna stvar je, kaj je vzvod za premik.
Tako sem na nedavnem srečanju prostovoljcev neke nevladne  okoljske organizacije poslušala kakšni so razlogi za udeležbo in pristop k prostovoljnem delu. Vprašanje se je nanašalo na splošno članstvo pri tej organizaciji in ne na določen projekt. Na podlagi nekaj odgovorov sem dobila trenutni uvid, kako smo ljudje sebični. In res mo. Ker je naravno biti sebičen. Za preživetje. A ker se nam v vsem tem izobilju ni potrebno boriti za življenje ali smrt, saj ponavadi prostovoljci niso prebivalci najrevnejšega sloja ampak tisti drugi, ki se jim dejansko ni potrebno boriti, smo našli sicer zelo plemenit način, da svoje izobilje upravičimo in se na nek način počutimo koristne. Po domače povedano hranimo si ego. Ne razumi me narobe, povsem podpiram prostovoljno delo, a prepričana sem da je velik procent ljudi takšnih, ki se niti podzavestno ne zavedajo, da so prostovoljci, ker njim samim to daje občutek zadovoljstva s samim sabo, to da naredijo dobro delo tudi nekomu drugemu in mu s tem pomagajo in morda izboljšajo življenje, je stranski proizvod tega vzorca obnašanja. Skoraj prepričana sem, da je popolni altruizem evolucijsko nenaraven. Gledano iz čisto živalskega gledišča. Kdaj bo mačka pustila kos mesa drugemu mačku, preprosto zato, ker ga ima rada kot sobitje? Nikoli. Dobro pa predpostavimo, da človeka kot visoko razvito bitje ne moremo enačiti z živaljo in dopustimo, da je kot tako sposoben empatije. A vendar, ali ni neodgovorno do njega samega, če svoj obrok prepusti sočloveku in na koncu umre od lakote? Kje je tukaj samospoštovanje? Ali ne pravijo, da moraš imeti najprej rad sebe, šele nato si sposoben imeti res rad drugega.
Vse zgoraj napisane besede so seveda malo prenapihnjene, ampak tako sem jih nastavila, da bi poudarila svoja razmišljanja, bralca pa naprošam, da jih vzame »z rezervo« saj vem, da je za nekatere to občutljiva tema in naša egotrip narava kaj hitro poskoči ob kresanju idej in nazorov. Prostovoljstvo je odlična stvar in vredna vsega spoštovanja ter podpore, a v končni fazi se tudi v svetu prostovoljstva krešejo iskre. Ozadja so nemalokrat nič kaj rožnata. Seveda se to zgodi najpogosteje, ko stopi v igro denar. Ljudje smo kot lutke, ki reagirajo na magično besedo denar. To je močna stvar. Nekoč sem prebrala študijo, ki je sicer raziskovala vzorce obnašanja in razmišljanja pod vplivom različnih metod nagrajevanja. Sem lahko uvrstimo tudi prostovoljstvo. Videli boste kaj mislim.
Dvema skupinama ljudi so zadali enako nalogo. Eni skupini so obljubili visoko denarno nagrado, drugi ne. Prva skupina je bila torej motivirana z denarjem, druga skupina s svojo ideološko usmerjenostjo. Končni rezultat je bil, da je druga skupina predstavila boljše rezultate, ker jih je gnala ideja v glavi, druga skupina pa je zaradi pritiska končne nagrade, ki so si jo vsi neizmerno želeli, na koncu pogorela v efektivnosti.  Ok, torej smo dobili dokaz, da nismo zgolj živali, ki delujejo po principu korenčka na palčki, ampak da smo zaradi svojih kognitivnih sposobnosti drugačni. S tem pa posledično dobimo odgovornost, bodisi osebno, družbeno ali okoljsko.
Tvoja volja je prosta in od tebe je odvisno kam jo boš usmeril/a, da bo tudi odgovorna.

Objavljeno: 01.02.2012 21:40 Avtor: bea