Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

spokoj brezobličnosti.

 

Obožujem grenivke. Danes sem kupila dve. Pa sem ju cel dan le poželjivo gledala in med delom mislila nanju.  A se ju nisem dotaknila do večera. Zakaj? Ker si nisem vzela časa. Da, res je. Ker za grenivko potrebujem čas. Ne vem, kako jo jeste vi, ampak meni ni všeč, če ni popolnoma oguljena brez bele kožice na njenem slastnem mesnatem delu. In zato obožujem grenivke, ker me opominjajo da si je potrebno vzeti čas, ko se posvetiš zgolj in samo lupljenju in čiščenju in pripravi grenivke.

Banalno? Ne, sploh ne. Realno? Da!

 

Pred štirinajstimi dnevi sem bila na obisku v ekovasi v Naravicah. Tega dneva še dolgo ne bom pozabila, predvsem pa upam, da nikoli ne bom pozabila občutka, ki mi ga je dal. Najprej sem potrebovala nekaj časa, da sem se popolnoma sprostila med neznanimi ljudmi na neznanem kraju, a bolj ko sem si dopustila uživati, bolj je vame pronicala neka toplota, neka pozitivna svetloba, katere izvor ni bilo prečudovito spomladansko sonce, ki mi je kasneje tudi pustilo rdečico na ramah in obrazu, ampak je bila to energija, ki jo kraj izžareval in predvsem tista, ki so jo izžarevali ljudje, vključno z menoj.

 

Vzeli smo si čas. Cela sobota je bila »rezervirana« za igranje. Za učenje. Za spoznavanje. Za uživanje. Za sprostitev.  Sam čas je bil dokaj nepomemben, edino za kar smo potrebovali uro je bilo da si prišel na delavnico, ki je bila napovedana ob določenem času. Pa še te so se prelivale iz ene v drugo brez, da bi sploh občutil začetek in konec.

»Kjer si je prav da si in kdor je s teboj, je prav da je.«

 

To je bil eden izmed redkih »zakonov« ki so vladali ta dan. In prav zanimivo je bilo, da se je v mojem primeru manifestiral takoj na prvi delavnici. Bila sem bolj kot ne opazovalec, a zabavalo me je dejstvo, da mnogokrat ne poslušamo kaj nam govorijo in se ne zavedamo, da nam situacije okoli nas vedno dajejo priložnost, da dokažemo ali pokažemo ali pa samo ozavestimo kje in kdo smo.

 

Očitno je bila v dani situaciji moja lekcija, biti opazovalec in ker sem se ji popolnoma prepustila sem v sebi občutila srečo in svobodo in kako preprosto je vse skupaj, če znaš poslušati in opazovati in se ne vpletaš v zgodbe in situacije.

 

Da bi konkretno pojasnila kaj mislim, naj opišem situacijo. Nabrala se nas je skupinica vedoželjnih, ki smo odšli na obhod okoli Pomjana, da bi se spoznali z divjimi rastlinami in njihovo uporabo. Med nami je bila oseba, ki je imela povsem svoj ritem, svoje oči in svoje ideje, ki se v veliki meri niso ujemale z večino. Verjamem, da je bila med nami zato, da nas nauči ravno te lekcije, ki jo opisujem zgoraj. Ljudje pa so očitno pozabili kaj nam je rekel Nara, ko smo stali v krogu in čutila se je napetost in nestrpnost medtem, ko smo hodili od drevesa do grma in opazovali rastline.

 

Ne vem, če sem bila edina, ki je prisotnost te osebe čutila kot dar, da sem lahko manifestirala to, kar sem pred nekaj trenutki slišala od nekoga drugega in bila prepričana, da razumem o čem govori. Dana situacija mi je dala priložnost, da se preizkusim in svoj test sem opravila. In tako nam življenje stalno pripravlja teste, kjer lahko sami preverimo ali razumemo naše lekcije. 


Učim se biti hvaležna za vse kar mi življenje prinese, kajti verjamem da sama v svoje življenje privabljam dogodke in ljudi. Vzeti si čas za razmislek oziroma dopustiti, da v danem trenutku sprejmemo kar nam prinese četudi ne razumemo bolečine ali veselja, to je vrlina ki jo moramo osvojiti. Biti sposobni sami sebi reči »Ne razumem zakaj moram sedaj prenašati to bolečino, ampak jo bom sprejel in čez čas tudi razumel«.

 

Ponavadi se o izvoru sreče ne sprašujemo toliko kakor kadar trpimo pa vendar obstajajo tudi ljudje, ki ne prenesejo, da so brez razloga srečni. Zato sami sabotirajo svojo srečo, če jih ta prevzame v nedovoljenih količinah.  Pa tako preprosto je le biti hvaležen za vse kar imaš in ne razmišljati o tem, česar nimaš. Ali kot je rekel Nara Petrovič » Danes se tako radi definiramo v odnosu do nečesa, v nasprotju do nečesa« . Pozabili smo enostavno biti.

 

 

 

Naša bit je čista.

Naša bit je spokojna.

Naša bit je svobodna.

Objavljeno: 30.05.2012 20:26 Avtor: bea

Meseno ljubezenska.


Poznam občutek neskončnih možnosti in priložnosti, vem kako se ti lahko odpre svet in te vabi in mami iz vseh strani. Kako ti boža kožo in te zavaja z vonjem po nebu, z zvokom vetra, ki ti obljublja, da te bo ponesel v višave tega vesolja.

In rada se prepuščam tem valovom navdušenja, ker jim verjamem. Do zadnje obljubljene besede jim verjamem. Zato lahko letim. Kajti kdor ne verjame, ne leti. Kdor ne verjame, stoji spodaj na zemlji in me kliče naj se vrnem, naj pridem nazaj. Da nebo ni to, kar mi priložnosti govorijo da je. Tisti na zemlji me vlečejo nazaj z nitmi strahu in obupa, negotovosti in sebičnosti, ki je njim lastna ne meni. Moja otroška naivnost me dela tako različno od njih. Svobodno, da letim, da ljubim in da jočem...brez ovir.

Ker dovolim, da se vsa ta energija pretaka skozi moje telo. In edino kar me omejuje je to moje zemeljsko telo. Niso glasovi, ki me kličejo ampak moje telo. Ki je tako težko, tako trdno in gosto. Spomni me, da sem omejena tukaj in zdaj, da ne morem leteti kolikor bi si v resnici želela. Ker postane utrujeno in slabotno. Ker mu ni zadosti nekaj ur spanja, tudi če je glava budna hoče ono spati in počivati.

Borim se. Včasih skušam pozabiti, da sva moje telo in jaz eno, da ga moram negovati in ljubiti vsak delček njega. Ker je moje. Ker me gosti. Ker mi daje, daje, daje. Jaz pa mu vedno vzemam, vzemam. Kregam in hudujem se, ker ne zmore toliko kot moj um. A ga imam rada kljub vsemu. Kajti brez telesa, ne bi niti jaz zmogla dati toliko kolikor dajem. Brez njega ne bi imela prstov da bi pisala, rok da bi objemala, ustnic da bi ljubila in oči da bi govorila.

Pa saj se bova ujela. Kajti odločila sem se, da bova skupaj do konca življenja in brez kompromisov ne bova mogla negovati najinega odnosa. Mogoče ga boom kdaj za trenutek zapustila, da si bo odpočilo in bom poletela brez njega, a kaj je trenutek proti neskončnosti, ki mi je dana. Ljubim se, moje telo.

Objavljeno: 11.05.2012 17:30 Avtor: bea