Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

spletno življenje eko-aktivistke.



Danes bi rad povedala osebno zgodbo. Mojo zgodbo. Moj pogled. Ne ustrašite se, moje besede so čiste in iskrene.

Na enem izmed izpostavljanj javnosti sem se zavedla, da je moje življenje prevzela moja spletna identiteta. Ljudje, ki me ne poznajo osebno, me včasih prepoznajo kot tisto "čebelico iz fejsbuka". Ljudem se večkrat predstavim z imenom mojega alterega, kakor z uradnim imenom. Ampak, ko se mi je to zgodilo nazadnje, sem se prav zamislila. Ljudje me prepoznajo po moji spletni identiteti in ne mojem rojstnem imenu.

Kaj pravzaprav to pomeni? Ali me mora skrbeti, da me ljudje ne poznajo po uradnem imenu? Ali je z menoj kaj narobe? Sem odvisna od interneta? Sem sploh še v stiku s svojim resničnim jazom?

Da, vse to se mi je pričelo poditi po glavi. 

Ampak že v naslednjem trenutku me je prevzela hvaležnost. In priznanje sama sebi, da obožujem internet. Da obožujem spletna omrežja. Zakaj? Ker mi ponujajo možnost, da izrazim svoje ideje, svoj pogled na svet, svoje mnenje ter, da vse to delim z veliko, veliko večjo množico, kot bi jo sicer dosegla v svojem takozvanem realnem življenju. Pa da ne bo pomote, tudi v njem nimam nikakršnih problemov s smislu druženja s prijatelji, znanci, somišljenki in ostalimi bitji. Sem pravzaprav zelo družaben človek.

In tako sem razmišljala naprej. Kako bi ne bila navdušena nad internetnim življenjem, če pa ponuja takšno širino in toliko možnosti, če si jih le znaš vzeti in jih videti. Ljudje sicer mislijo, da je preživljanje časa na internetu zapravljanje časa, a to vsekakor ni res kar se mene tiče.

Če se ne bi povezovala z ljudmi preko spletnih omrežij, mi nikoli ne bi uspelo dobiti vseh kontaktov in možnosti ter informacij o stvareh, ki me zanimajo in za katere se strastno zavzemam. Ljudje se ne bi obračali name, ko bi imeli vprašanje v zvezi s tem in onim kar se tiče okolja, zdrave prehrane, kontakta te ali one eko kmetije...nikoli ne bi toliko ljudi bralo mojega bloga in ostalih pisarij.

Hvaležna sem, da lahko to počnem in da ima moj glas vpliv na marsikaterega posameznika s katerim se v drugačnem svetu ne bi nikoli srečala in križala poti. Kajti življenje v snovnem svetu ima svoje fizikalne omejitve, ki jih zaradi zakonov fizike (vsaj zaenkrat še) ne moremo preseči. Splet pa nudi možnost, da dobiš informacije o znanjih, dogodkih in ljudeh, ki so fizično sicer oddaljeni tisoče kilometrov, a je njihova zavest na isti vibraciji kakor tvoja. In se povežeš z njimi. Nekateri bi sicer rekli, da takšna povezovanja ne štejejo, saj nam onemogočajo fizični kontakt, vendar mora biti vendar sedaj že vsakemu jasno, da ljudje nismo le bitja s snovnim telesom, ampak čudovita energijska bitja, ki se lahko povezujejo na drugačne načine in vsi smo konec koncev tudi del skupinske zavesti, če to čutimo ali ne.

Morda je internet prvi korak k nadaljnjem duhovnem razvoju človeštva. Morda bi na internet morali gledati kakor na novo paradigmo...kakor je sedaj čas novih oblik zavesti in prehajanja v druge sfere zavedanja, tako lahko internet vzamemo kot nekakšno "vajo" za naš napredek in razvoj k višji zavesti. Nekateri bodo govorili/delili slike o svojih otrocih, luštnih malih živalicah, novih modelih elektronskih naprav in žurerske slike, drugi bodo spet politično aktivni in s svojimi mislimi okupirani s tem kdo pripada komu, tretja skupina ljudi pa se bo povezovala preko na nek način bolj subtilnih načinov, ki se bodo sicer navzven zdeli nič posebnega, a kdor bo na istem vibracijskem nivoju kakor oni, bo avtomatično spregledal sporočilo za njihovo objavo, izjavo.

Res je, da smo bombardirani z informacijami z vseh strani, a ravno tako prebujeni ljudje, ki se malo bolj ukvarjajo s tem kaj se resnično dogaja okoli nas pravijo, da mora biti prehod postopen, saj v tem trenutku človek enostavno ne bi bil sposoben sprejeti tolikšne količine informacij. Najprej naj bi se mu morala spremeniti DNK zasnova v 12-vijačni zapis. Kaj ne vidite vzporednice? Informacije nam prodirajo v podzavest, kdor je sposoben sprejeti prave, jih bo sprejel, kdor se upira jih ne bo. Povsem jasno je.

Čas teče drugače. Hitreje. In kdor se ne more ali noče prilagoditi novemu času, se bo njegovo življenje odvilo v drugo smer. Nič ni narobe s tem. To je dejstvo. Nima smisla dramatizirati. Ni več čas za to. Zdaj je čas za prodiranje vase, za lomljenje zastrtih oken in vrat, za izstop iz cone udobja, kjer smo ves ta čas udobno spali. Zdaj je čas, da smo kar smo. In ne kar mislimo, da bi mogli biti, ker nam okolica tako pravi. In če na to nismo pripravljeni, tudi prav.

Zdaj je čas, ko ni potrebe po utemljevanju, prepričevanju, argumentiranju in burnih debatah. V tem času se le še podpiramo, si pomagamo in spuščamo, kar je spustiti potrebno. Ker današnji čas ni več čas boja, ampak prepuščanja in sprejemanja. In če se moramo boriti je to znak, da ne gremo v pravo smer.
Objavljeno: 28.10.2013 19:45 Avtor: bea

zmigaj se.

 

 

 

Zadnje čase se mi ne zgodi velikokrat, da bi si vzela čas in kaj napisala. Ker prehitevam samo sebe. Moje misli so skoraj na svetlobni pogon. In to me kakor nekakšen akumulator napaja z novo in novo energijo. Perpetum mobile in the making!

 

Danes me je prešinila misel, da premikanje ustvari potrebo po še več premikanja in hkrati polni baterije iz nekega višjega vira. Mora biti tako, kajti nemogoče je, da bi ob količini svojih vsakodnevnih aktivnosti fizično prenesla tak napor. Torej se moram polniti od nekje znotraj.

 

Kadar je le mogoče si utrgam čas in se poglobim v knjigo avtorja Napoleona Hilla z naslovom Think and grow rich, ki mi razkriva in pojasnjuje marsikatero posledico, ki se pojavlja v mojem življenju. Nazadnje me je nagovoril sestavek v katerem opisuje pomen kreativnega razmišljanja. Kajti dogaja se mi, da bolj ko se posvečam kreativnemu razmišljanju, več idej se mi spontano in sedaj že s skoraj svetlobno hitrostjo poraja v glavi.

 

Zato verjamem, da so možgani mišica, ki ravno tako kot ostali deli našega telesa za optimalno in vitalno delovanje potrebujejo vajo. Vajo v smislu postavljanja izzivov in premagovanje le teh z načinom iskanja kreativnih rešitev. In bolj, ko se človek poslužuje takšnega pristopa k situacijam, bolj mu to preide v vsakdanji proces in odziv na kakršnokoli situacijo v življenju.

 

Včasih se mi medtem, ko se s kom pogovajam, dogaja vzporedni svet, kjer turbine delujejo s polno paro in se asociacije in ideje ter priložnosti kar vrstijo ena za drugo. A kaj, ko moj govorec velikokrat ni pripravljen na takšno količino informacij. Tako ali tako pa jih vseh niti ne bi mogla ubesediti, saj pridejo in gredo hitro kot blisk.

 

Najprej se mora človek na to kar malo privaditi. Na hitrost vseh teh procesov. Vendar, ko enkrat dojameš, da ti ni potrebno vsega zadržati in da se moraš konec koncev vendarle običajno odločiti za eno ali par teh idej, da jo lahko realiziraš, postane življenje in delovanje na takšen način blagoslov. Najbolj pa se moč takšnega delovanja pokaže, kadar srečaš osebo, ki ti je podobna. Takrat lahko premikaš gore. Dobesedno.

 

In resnično postaneš hvaležen, da si obkrožen z ljudmi, ki se zavedajo da le pozitivna energija lahko pelje v svetlo prihodnost. Da odprtost in naravnanost miselnosti na način, da življenju na vsakem koraku rečeš DA, lahko iz tebe potegne le še več energije in več zagona. In počasi se naučiš odpihniti negativneže, ki kar čutiš kako te hočejo povleči s seboj nekam v brezizhodno ulico.

 

Strast. O tem govorijo vsi, ki razumejo življenje in zakaj smo tukaj. Samo s strastjo boš lahko našel pot kjerkoli boš hodil in premagal vse ovire, ki ti jih bo na pot poslalo vesolje, da te preizkusi ali si to resnično želiš. Ker, če boš strasten, boš imel tudi moč in vztrajnost, da preskočiš zid, se splaziš skozi špranjo ali pa zaplavaš v reko.

 

Ljudje velikokrat pozabljajo na strast in njen pomen. Ljudje so apatični in zaspani. In smo zaključili krog. Na začetku sem rekla, da gibanje ustvari potrebo po še več gibanja. Tako kot spanec in apatija počasi uspavata naše čute in jasno je, da je v takšnem stanju težko v sebi najti strast. Splošno razpoloženje ljudi je večinoma zaspanost, vendar se mu ne smemo in ne bomo prepustili, saj s tolikšno količino energije enostavno ni šans, da bi sedaj zaprla oči in zaspala.

 

Objavljeno: 18.10.2013 23:55 Avtor: bea