Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

solze deževnega gozda in mučenje živali.

 

Zakaj jočem ob gledanju  dokumentarcev in ne ob romantičnih tragedijah? Ker vem, da nas skuša Holivud le odvrniti od realnosti v kateri živimo in pretentati, da je bolj normalno jokati ob namišljeni zgodbi, kot ob grozovitih dejstvih, ki se dogajajo v resničnem svetu pa jih bodisi nočemo videti ali pa ne prenesemo bremena le teh.

Naše človeštvo je pošteno zablodilo v svoji  samooklicani vsemogočnosti. Zares smo izgubili več kot pridobili. In tega se ne zavedamo. Tista peščica, ki pa se pa je zaenkrat le peščica in jo večina še vedno preglasi in potepta.

Ne pravim, da je vse kar je naša civilizacija dosegla le slabo. Pravim, da svoje znanje in tehnologijo usmerjamo v smeri, ki nam prej škodujejo kot koristijo. Najhuje pa je, da še po tem ko ugotovimo, da nam neka stvar ni v prid, ne spremenimo načina uporabe, da bi zmanjšali negativni vpliv, saj nam nekako uspe prepričati same sebe, da če to počne pol sveta in le 1 odstotek služi od tega, je to to. Zmagovalna kombinacija, ki služi za skupno dobro.

Ne podpisujem peticij za ohranitev Amazonskega gozda, ker se mi zdi Mahagonij lepa drevesna vrsta ter nisem članica Greenpeace zaradi tega, ker sem proti jedrski energije ali pa podpisujem peticije proti testiranju na živalih, ker ima prijateljica beagle-a. Ne, vsako teh dejanj je le delček celostne slike, ki jo skušam sestaviti in ki mi orosi oči vsakič, ko se je spomnim. Celotna slika je moja rasa, ki je popolnoma odtujena od vsega kar jo obdaja.


Prepričana sem namreč in to govorim iz lastnih izkušenj, da kdorkoli začne iskati smisel življenja in prične čistiti svoj pogled na svet, počasi odkriva povezave, ki so povsem logične in neizogibno podpirajo in dopolnjujejo ena drugo. Kajti, kdor želi imeti čisto srce ter čist um, tega ne more doseči brez sočutja in ljubezni do sočloveka, narave ter vseh živih bitij na tem planetu.

Enostavno ni pomembno kje začneš, če zakoplješ globlje, vedno prideš do enakih zaključkov. Tako goreč zagovornik in varuh narave, ne more zatisniti oči pred krutim ravnanjem z živalmi kar posledično pripelje do razmisleka o načinu prehranjevanja in odnosu do drugih čutečih bitij. Čuteča bitja pa smo tudi ljudje in tako pridemo s svojim raziskovanjem do medsebojnih odnosov ter nenazadnje do odnosa s samim seboj. In krog je zaključen. Mi smo del narave in narava je del nas.

Zato jočem, kadar gledam dokumentarec o aktivistih, ki ščitijo tropski deževni gozd. Ker vem, da je to zaradi porušenega ravnovesja. Ker milijoni ljudi na tem svetu jedo meso, ki ga ne proizvajajo sami. Ker je potrebno vso to živino nekje vzgojiti. Jočem, ker čutim kako nemočno se počutijo aktivisti pred bogatimi podjetij, ki jih zanima samo denar. Ker so podjetja del sistema, ki ga je ustvaril človek sam, a ga je ta sistem pričel razžirati od znotraj. Mesta so zgoščena kot nikoli prej, kar seveda ni normalno. Takšna gostota ljudi na enem mestu se kaže v podrtih odnosih med ljudmi, v naraščanju strahu med nami, ker ne moremo zaupati nikomur, saj nas je preveč. Nikoli prej nismo bili tako osamljeni, kot smo osamljeni sedaj, ko živimo v milijonskih mestih. Živimo zaprti v stanovanjske celice, kjer se do onemoglosti specializiramo za neko stvar, medtem ko si ne znamo nasekati drv za zimo, vzgojiti kure, ki nam bo znesla jajce in posaditi sadike paradižnika, ker nimamo balkona. Je to normalno? Da ne poznamo kmeta, ki nam prideluje hrano, saj jih je ostala le še peščica? Sedaj je naša hrana pridelana s stroji. Koliko ljubezni, pozornosti in topline pa lahko vloži stroj v vzgojo naše zelenjave?


Porušeno ravnovesje je glavni problem naše civilizacije. Na vseh področjih. Kajti po mojem mnenju ni sporno, da kmet v deževnem gozdu poseka 3 debla, da nahrani svojo družino z denarjem, ki ga dobi od prodaje. Nič ni narobe, če eskim nosi krznen plašč in ubije tjulna za kosilo. Povsem normalno je, da  Arabci kurijo na nafto, Rusi na plin in Slovenci na drva. Japonci jedo suši iz škampov in sekajo bambusov gozd ter Indonezijci kuhajo s palmovim oljem.

Kaj je torej narobe z našim svetom? Da smo izgubili občutek za zmernost. Lastno preživetje je naš instinkt, tega ne zanika nihče, vendar pa smo pri izbiranju na kakšen način bomo preživeli ob vsej poplavi različnih izbir, ki so nam na voljo, pozabili na preostali svet in tako z vsako odločitvijo in z vsako izbiro, sprožimo malce več neravnovesja na svetu.

 

Mogoče pa jočem zato, ker podzavestno vem, da ne bom rešila sveta tako, da bom iskala zločince v deževnem gozdu ali protestirala pred Prešernovim spomenikom z ostalimi petimi somišljeniki, ampak tako da se bom pomirila sama s seboj, se imela rada in bila s svojimi dejanji zgled in navdih drugim brez obsojanja.

Objavljeno: 20.01.2013 00:43 Avtor: bea

adolescenca človeštva.


Ljudje smo, kot vsak drug organizem, bitje ali ekosistem izredno prilagodljivi. Včasih se lahko celo pošalimo na svoj račun, da smo kot najhujši plevel, ki ga ne more iztrebiti niti najhujša bolezen ali virus. In res, kljub svoji relativni šibkosti smo bili obdarjeni z zmožnostjo logičnega razmišljanja, ki je za razliko od marsikaterega živega bitja na zemlji nadgradil naše sposobnosti preživetja. S svojim umom se lahko ves ta čas odkar obstajamo na tem planetu bolj ali manj uspešno prebijamo skozi in kljubujemo življenjskim razmeram, ki se stalno spreminjajo. Vendar pa je vprašanje ali naš razvoj resnično pomeni uspešno premagovanje izzivov, s katerimi se kot vrsta soočamo. Iz določenega zornega kota bi lahko rekli, da se bolj kot soočamo in branimo, bežimo pred naravo. Kljub vsemu času, ki nam je na voljo, da se prilagodimo razmeram, se mi ne zdi ravno, da smo močno strategi. Naša dejanja mi mnogokrat ne delujejo strateško, sploh pa ne ekologično. Ne ekološko, ne logično.
Pa si poglejmo kakšen primer. Človeka je zeblo. Dobro, uporabil je kožo živali, ki jo je pred tem imel za kosilo. Človeka je motilo, da mu dežne kaplje močijo lase in kožo. Logično, skril se je v votlino, kjer se je hkrati tudi skril pred vetrom. Človek je prehodil kilometre daleč, da je v gozdu in travnikih nabral sadeže in jagodičje. Dobro, prihanil je čas in energijo, ter začel namenoma gojiti rastline blizu doma. Človek je pomislil, zakaj bi tekel za živaljo, ki me nahrani, saj pri tem izgubim mnogo preveč energije, ki jo moram potem dobiti nazaj. Dobro, udomačil je žival. Do tu je še nekako potekalo v naravnem ravnovesju. Tudi še nekaj stoletij in tisočletij kasneje se je kljub svojemu napredku še do neke mere prilagajal naravnim ritmom narave in vesolja. Bolj pa je naivno ugotavljal, da je naravo lahko ukrotiti sebi v prid, bolj je to izkoriščal na nezdrav in neekologičen način. K temu je po vsej verjetnosti prispeval njegov um, ki ga je ta superioren odnos, očitno tako močno zadovoljeval, da si ga ni želel izgubiti in ga je še naprej in še bolj intenzivno iskal. Težko je tako poenostaviti zadeve, da bi rekli, da smo kjer smo, samo zaradi našega egotripa, ki nam ni dal miru in nas je vedno znova gnal naprej, da smo izumljali nove in nove tehnologije s katerimi bi nadvladali naravo. Zadovoljstvo ob tehnoloških uspehih je bila po mojem mnenju zgolj postranska stvar, na prvem mestu ga je gnalo preživetje in želja po ležernosti in čim manjšemu naprezanju za isti končni učinek in rezultat. To kar mu je dodatno prinesel napredek pa je vseeno sčasoma postalo obsedeno bolezensko stanje. Naš egotrip se je nadaljeval v nezdrave razsežnosti. Postali smo zaslepljeni z imeti več, doseči več, skočiti dalj, zleteti višje, hoditi manj in voziti hitreje, pridelovati in gojiti hitreje, graditi višje....sami presežniki!
In nahajamo se na točki, kjer smo dosegli stanje, ko smo malodane presegli tudi same sebe. Postavili smo se na piedestal in sedaj občudujemo vse svoje dosežke in se ponašamo z nekaj stoletno zgodovino naprednih tehnologij in visoke znanosti, a na svojem dvorišču ne vidimo, da nam še plevel komaj poganja, kaj šele, da bi si lahko privoščili utrgati marjetico. Naš slavospev je tako glasen, da je uspešno preglasil vse motorje in stroje tovarn in smo nehote ali pa namerno spregledali, da nam spomladi lastovka na drevesu ali pod nadstreškom ne zapoje pomladne melodije, ker si nima kje več zgraditi gnezda ali pa celo prej doživi srčni zastoj, ko vesla med kadečimi se dimniki nazaj v rojstno mesto. Človeštvo je kot petnajstletni otrok, ki se mu zdi da je ves svet njegov, v resnici pa si je komaj naučil umivati zobe in pravilno zavezati vezalke. Na internetu je pogledal vse posnetke o naravi in biodiverziteti pa misli, da bo v laboratoriju vzgojil koruzo in nekoč celo mesni zrezek ne da bi prej v živo kdaj videl in pomolzel kravo. Znanja ogromno, a kaj ko mu primanjkuje zdrave kmečke pameti in izkušenj ter modrosti. Najstnik ne razmišlja o tem, kaj bo jedel in kje se bo sprehajal čez 50 let, ko bo stopil v tretje življenjsko obdobje, on razmišlja kje bo dobil najnovejšo verzijo igre, ki jo bo lahko zvečer ponosno pokazal prijateljem in se bodo z njo zabavali par večerov zapored, dokler ne bo izšla novejša verzija. Boljša, atraktivnejša, lepša, hitrejša!
Ljudje smo skrenili in na srečo so med nami vedno razlike. Kljub enakim letom so nekateri bolj, nekateri manj zreli. In tisti bolj zreli so se začeli ozirato okoli, ker so se za trenutek spomnili ptičjega petja, ki ga ni bilo že dolgo nad njihovimi glavami. Vzdignili so glave in se začudili, da na nebu ne vidijo sonca, ker ga prekriva gosta megla, ki ni naravnega izvora. Tisti, ki jih niso pravočasno potegnili nazaj v brezumno bezljanje za boljšim, lepšim, hitrejšim jutri, so se ustavili in ugotovili, da je čas. Čas, da vstopimo v zrelo obdobje in začnemo prevzemati odgovornost in posledice za naša pretekla dejanja in strateški razmislek o naslednjih korakih. Mati Zemlja je bila potrpežljiva z nami kakor pritiče lastnosti matere. A dobra mati ve, da mora na neki točki otroku pustiti, da se spotakne ob kamen, čeprav ga je ona videla že mnogo prej. Njeno srce joče, a razume da je to življenje. In sedaj moramo sami plezati in se spotikati čez skale, da se naučimo živeti. Mater pa bomo imeli spet radi po tem, ko bomo razumeli čez mnogo let, zakaj je mogla ostati za nami in nas gledati kako jočemo in si sami ližemo rane.

Le kako bi Stanley Kubrick zrežiral leto 2012?

A Space Odyssey
Objavljeno: 06.12.2011 21:37 Avtor: bea

nič ni nič. je vse.



Mi smo res neskončno povezani med seboj. Ker to kar nas obdaja je vse ista energija, samo drugače vibrira. Mi smo samo projekcija, navidezno se končamo kjer se konča naše telo in začne preostali svet. V resnici pa nas "ločuje" le razlika v hitrosti molekul in atomov, ki vibrirajo. Napol prazen kozarec ni nikoli prazen, ker je poln. Poln je, ker je tista polovica kjer ni tekočine, napolnjena z zrakom. Zrak ni nič. Kako je lahko nič, če je ravno tako sestavljen iz atomov in molekul! Dejansko ne moremo reči, da vemo kaj je to nič, ker si ga niti predstavljati ne moremo. Mogoče je nič stanje, ki ga dosežemo z meditacijo, ampak ne moremo reči da nas obkroža nič, ker nas ne, ker smo le navidezno ločeni od ostalega sveta. Tako mislimo in čutimo, a vendar ni res. Ni res niti v fizikalnem smislu, kemičnem smislu niti v duhovnem smislu. Kdaj smo vendar sploh začeli misliti, da smo ločen del sveta. Kaj nas je pripeljalo do tega? Kako smo začeli verjeti v nekaj, kar nas na vsakem koraku, ko se oddaljujemo od resnice vleče nazaj in nam dokazuje nasprotno? Kako lahko mislimo, da smo ločeni od narave, če pa živimo v njej, jemo njene sadove, pijemo njeno vodo, dihamo njen zrak in gledamo njene lepote? Kako lahko verjamemo, da je naša sovražnica in jo skušamo ukrotiti z raznimi tehnološkimi in genskimi nadomestki, če pa nas polovica zatem zboli za prej neznanimi boleznimi? Od kje nam ideja, da se moramo pred njo skrivati in si graditi umetna kontrolirana okolja, ko pa nam nobena luč ne more nadomestiti sončne svetlobe in topline sončnh žarkov, ko nas nobena druga tekočina ne more napojiti tako kot voda in nobena druga zemlja dati sadov s takšnim okusom in obliko, kot zemlja, ki se stoletja obnavlja in poji v tokokrogu življenja.
Mi smo res neskončno povezani med seboj. In zaslepljeni smo s svojim nepomembnim okrasjem, ki nam stalno odvrača pogled od resnice in ubija našo dušo. Naša duša razume pradavno zapuščino, ki jo nosimo s seboj. Vendar se tako močno borimo proti svoji duši, da potrebuje dvakrat več moči, da bi nas prepričala in pomirila, da to kar ve in nosi s seboj, je resnično to kar je dobro za nas. Mi pa jo teptamo. Vztrajno trgamo vezi z vsem kar smo in pletemo mreže nečesa, kar hočemo biti, kar mislimo, da moramo biti in kar drugi mislijo, da smo ali moramo biti. Tako izgubljeni smo, da ne verjamemo tistemu kar je res in se trudimo, da bi postalo res tisto, kar ni res.  Enostavno, ne znamo več preceniti kaj je res. Začutiti kar je. In vendar je to vse kar potrebujemo. Pogledati z notranjim vidom, kaj je okoli nas in začutiti delček vsakega bitja, ki nas obkroža. Oči nas varajo, zato se moramo naučiti hoditi po svetu z zaprtimi očmi in videti z notranjimi. Edino tako, nas zunanjost ne bo prevarala še preden bi utegnili ujeti esenco nekega bitja in ga imeti radi zaradi tega kar je. Ko bomo tako močni in budni, da se bomo sposobni med seboj začutiti v naših resničnih bitjih, takrat bomo pripravljeni, da se to človeštvo povzdigne na novo popotovanje. Tisti, ki so že tam, nas opazujejo in pošiljajo ljubezen in sočutje, da bi nam uspelo. Veliko pa nas še vedno tava v temi, kot izgubljeni mravljinci, ki jim je nekdo presekal pot do mravljišča in sedaj kaotično tavajo od enega konca meje do drugega ter iščejo pot nazaj, ki so jo včasih poznali. Če jih opazujemo iz razdalje, vemo točno kje je njihov cilj, ampak ker so tako majhni tega sami niso sposobni, saj je njihov svet skrčen na nekaj kvadratnih centimetrov. Ravno takšni smo mi. Mravljinci, ki so imeli cel gozd pa jim je nekdo postavil palico na pot in so se izgubili ter začeli kakor blazni tavati v krogu medtem pa pozabili, da so nekoč imeli ogromno mravljišče, kjer jih čaka preostala družina in kjer je resnično njihov dom.
Res smo neskončno povezani med seboj. Tako povezani, da včasih na različnih koncih sveta pridemo do istih zaključkov in razmišljamo iste stvari v istem trenutku. Tako močno smo eno. Zakaj se ne moremo spomniti. Zakaj nam je tako udobno tavati v temi, ko pa vendar nekje globoko v sebi čutimo, da to kar vidimo ni vse kar je. Kdaj smo postali prestrašene mravljice, ker nam je nekdo nastavil palico na pot in nas prepričal, da preko nje ne moremo. In kdaj smo začeli tudi en drugega prepričevati, da tega ne zmoremo namesto, da bi si pomagali spomniti se, od kje prihajamo. Prisluhni duši, ki ti šepeta. Utišaj svoj um in si pusti, da začutiš dušo. Tvoja duša te ima neskončno rada in bo zate naredila le tisto, kar je najbolje. Zaupaj svojim občutkom in našel boš tisto kar vsi iščemo. Ljubezen. Enost.

Več kot besede.
Objavljeno: 14.11.2011 22:17 Avtor: bea