Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

glas iz srca.

 

Zadnje čase mi na pot velikokrat prihajajo različne terapije in srečanja, ki vsebujejo glasbo, zvok in poudarjajo pomen glasbe.

Glasba je bila že od nekdaj prisotna v naši kulturi, njen pomen je ravno tako že od nekdaj tudi obrednega pomena. Težko si zamislimo praznovanje, obred ali kak večji dogodek brez glasbene spremljave. Vendar opažam, da smo ljudje prenehali peti. Da se vedno bolj redko zgodi, da se med kakšnim druženjem ljudje spontano usedejo v krog ter kakšno zapojejo. Da jim iz grla bognedaj uide kakšen glas.

Če kdo trdi, da glasba ni pomembna potem se pošteno moti in očitno še nikoli ni zapel iz srca. Kajti, ko človek resnično odpre svoje srce in svoje grlo ter iz sebe izpusti  zvok, ki je pristen potem ve, da brez glasbe težko živimo, tisti pa ki je v svojem življenju nimajo zadosti pa po vsej verjetnosti tudi niso srečni.

Govorim o glasbi na njenem čisto primarnem nivoju. O glasbi, ki ne potrebuje umetelnega okrasja in studijske obdelave, da bi bila kvalitetna, kajti njena kvaliteta se ne pogojuje s čistostjo tonov ter pravilnim razmerjem med tercami, ampak na prvinski izkustveni ravni. To pa lahko preprosto izmerimo s svojim telesom. Če ob pesmi začutimo mravljince po telesu, nam gredo kocine pokonci ali pa nam v želodcu poskočijo metulji potem temu lahko rečemo kvalitetna glasba.

Mnogim ljudem ne pašejo stili glasbe ali primarna glasba, ki vsebujejo bobne, piščali, razna druga tolkala in brenkala. Ne  verjamem, da so se v starodavnih ljudstvih spraševali ali jim je glasba, ki jo igrajo njihove matere in očetje všeč, saj to ni bilo vprašljivo, ker je bila tako močno zasidrana v njihov vsakdan, kot prehranjevanje in spanje. Dandanes pa smo izgubili stik s svoj primarnostjo ter se posledično tudi oddaljili od teh zvokov.  Ne pašejo nam, ker nas morda spominjajo na nekaj, kar je v nas pa ne vemo kaj točno je in to vzbudi neprijetne občutke znotraj nas. Morda se bojimo soočiti s svojo prvinsko naravo.

Ne govorim, da bi morali postaviti indijanski šotor ter okoli njega z bobnom plesati in peti ples dežja, če nam to ne paše, mislim pa da bi se morali večkrat odpreti ter zapeti.  Vsak del zatrte energije v nas, nam onemogoča, da bi se osvobodili ter odprli svetu ter brezpogojno sprejeli samega sebe. Naš lasten glas nas zna včasih prestrašiti, ko v trenutku vznesenosti povzdignemo zvok. Kdo se boji lastnega glasu? Tisti, ki se boji svoje lastne moči in je ni pripravljen zavzeti.

Ne čudim se, da toliko ljudi ne poje. Nekatere vendar že od malega prepričujejo, da nimajo posluha. Kako naj potemtakem tak človek pogumno in samozavestno nastopi v skupini ljudi in zapoje iz srca. Prepričana sem, da zna peti čisto vsak. Samo tako pogumen mora biti, da si pusti najti svoj glas. Ker ne gre za to ali najdeš pravi ton ob pravem času, ampak da je ta zvok, ki ga spustiš iz sebe iskren in pristen. To j veliko bolj pomembno. Pa ne samo v glasbi.

Če si bomo pustili biti takšni, kakršni smo v resnici, če bomo sprejemali svoje telo in ga spoštovali, če bomo oboževali svoj glas ter prepoznavali tudi vse ostale naše talente in jih negovali, da bodo prišli do izraza, potem me ni strah za našo družbo. Če pa bomo nadaljevali v stilu, kakršnega smo navajeni in ga še vedno živi mnogo ljudi okoli nas, potem se bojim, da bodo ljudje po svetu začeli hoditi kot majhne, zgoščene črne kepe, polne zavrte energije, ki je zaradi strahu pred samim seboj ne bodo upali sprostiti.

Zmotno je mnenje, da je denar sveta vladar, saj je vendar jasno, da nam srečno in polno življenje onemogoče le naš strah. Pa naj bo ta naš notranji strah pred samim seboj ali pa strah pred svetom. Zatorej, vzemite se v roke in osvobodite tega strahu, saj ste le vi tisti, ki to lahko storite.

Zapojte in odprite svoje srce!

 

Objavljeno: 29.07.2012 21:11 Avtor: bea

poslovna priložnost.


Redna higiena je ključnega pomena za zdravo življenje in dobro počutje. Vsi brez dvoma sprejemamo dejstva, da si je potrebno umivati zobe, tuširati, umivati roke pred jedjo, brisati prah in sesati..pač biti higieničen. Ampak kako to, da v tem repertoarju higienskih opravkov nimamo na seznamu dušne higiene? Ali je kdo narobe prepisoval, ko smo v šoli vzeli to snov? Saj res, sploh je nismo vzeli!! Vprašanje koliko staršev vzgaja otroke v tem duhu...si predstavljaš, da bi ti starši že od rane mladosti v glavo vcepljali "najprej večerja, umivanje zob, pravljica za lahko noč in 10 minut meditacije", zjutraj pa preden vstaneš "20 minut lucidnega sanjanja". V našem kulturnem vsakdanjiku je dušna higiena izbrisana in marsikdaj podcenjevana. Češ, kaj pa ta spet sanja in filozofira. Očitno se resnično še premalo zavedamo kako pomembno je, da vsak dan narediš nekaj zase in za svojo dušo.
Če bi me danes kdo opazoval na avtobusu bi si zagotovo mislil, da se mi je malo zmešalo ali pa sem se spomnila kakšnega vica, ker sem se sama pri sebi smejala do ušes. Razmišljala sem namreč o tem, zakaj je vendar tako težko doseči nekatere stvari v življenju in zakaj se ne izzidejo vedno kakor si želiš. In potem mi je kapnilo! Kako vendar naj se manifestira v tvojem življenju ves ta kaos, ki ga nosiš v sebi. Vesolje potrebuje natančna navodila, da bi lahko manifestiralo in ustvarilo to o čemer razmišljaš. To je ravno tako kot natakar, ki ti ne more prinesti naročila, če mu ničesar ne naročiš ali mu začneš naštevati stvari in si vsake 5 minut premisliš kaj bi rad/a. Na koncu boš skoraj sigurno odšel/a iz restavracije lačen/a pa še po vsej verjetnosti bentil/a nad postrežbo. Če ne veš točno kaj bi rad/a tega ne more vedeti tudi nihče drug. Če imaš v glavi in svojih mislih kaos, potem je težko izluščiti kam točno naj se usmeri tvoje življenje. Zato je potrebno najti duševni mir o katerem vsi tako radi govorijo. To ni "pogruntavščina" zenovskih ali budističnih mojstrov, ki ne paše v naše kulturno okolje...to je dejstvo, ki ga je dobro prej ali slej sprejeti in razumeti zakaj nam je potreben. Duševni mir in tišina v naši notranjosti nam pomagata skristalizirati našo življenjsko pot, poslanstvo, pomen..kakorkoli to imenuješ. Sploh ni važno. In če se vrnem na začetek tega odstavka, da pojasnim zakaj sem se smejala sama pri sebi. Ker sem ugotovila, da smo kot neposlušni otroci, ki bi radi na vsak način dobili tisti košček slastne torte o katerem nam pripoveduje mama, a si nočemo umiti rok pred jedjo. Če se pogovarjam z ljudmi o tem koliko časa so pripravljeni vložiti s svojo nego duše presenečena ugotavljam, da je že ena ura na dan preveč. "Žrtvovati" eno uro na dan za meditacijo je za nekatere izguba časa, ki bi ga lahko kvalitetneje preživeli. Dobro, torej kako je to kvalitetneje jih vprašam? Pa mi ne znajo odgovoriti, ali pa je njihov odgovor druženje s prijatelji, ukvarjanje s športom, gledanje televizije...saj še sami ne znajo točno opredeliti kaj je kvalitetno preživljanje časa. Nega duše vsekakor za mnoge ne spada v kategorijo "kvalitetno". Katastrofa si mislim. In ko se kasneje s kom pogovarjam, ko mi žalosten, razočaran, jezen, utrujen razlaga o tem kako življenje ni fer in da se na vse pretege trudi, da bi mu uspelo to in ono na koncu pa mu mnogokrat spodleti se samo rahlo nasmehnem in niti ne rečem ničesar, kaj pa naj mu rečem? Življenje ni fer, zakaj bi moralo biti? Zato, ker smo revčki ubogi pridni kot mravljice in delamo, delamo, delamo dokler ne omagamo in vendar na koncu ničesar nimamo, tisti pa ki so packi in jim zavidamo njihovo imetje si ga gotovo niso pridobili na pošten način, saj okoli oči nimajo temnih kolobarjev in njihove roke niso zgrbančene in krvave ali pa ne jedo antidepresivov in ne trpijo od novodobne bolezni imenovane stres. Vesolje ne pozna poštenosti, vesolje samo uresniči jasne misli in sanje. Torej, znebi se občutka, da te življenje tepe ker si ga sam/a otežuješ. Prosim prepričaj se, da lahko tudi ti postaneš eden/ena izmed tistih, ki imajo vse kar potrebujejo, še bolje prepričaj se, da že imaš vse kar potrebuješ. Redno neguj svojo dušo z ljubeznijo do same/ga sebe in prepričanjem, da imaš nadzor nad svojim življenjem. Ne potrebuješ detajlnega plana za uresničitev tvojih želja, potrebuješ le jasno sliko tistega kar bi rad/a dosegla. Ni se ti potrebno ukvarjati s tem na kakšen način točno boš prišel/a do cilja, naredi le prvi korak in se prepusti. Kajti, če si v glavi zastavimo cilj in pot do tega cilja, se lahko zgodi, da ima vesolje drugačno "metodologijo" pristopa k temu cilju in mu zaradi svoje omejenosti v svoj okvir ne boš mogel slediti in rezultat bo ponovno razočaranje in nedoseganje cilja. Vendar verjemi, prvi korak je jasna slika. Brez okraskov, nepotrebnih šumov in stranskih poti. Še vsak dober projekt ne glede na stroko je potreboval dober koncept, da je bil uspešno končan. Ravno tako je z našim živlljenjem, potrebujem jasen koncept, vmesne postaje pa se dogajajo same po sebi, da pridemo do pravega in željenega cilja. Načinov kako osvetliti, skristalizirati in jasno opredeliti svoj cilj je mnogo. Lahko si sestavimo svojo osebno vizijo, meditiramo, se obrnemo na pomoč k svojim vodnikom, razvijamo svojo intuicijo in prisluhnemo svoji duši. Nič ni narobe, če na začetku poiščemo pomoč od zunaj, predstavljaj si da si podjetje. Za dobro poslovanje potrebuješ vizijo, koncept, strokovnjake in svetovalce iz različnih področij, a na koncu se boš vedno sam/a kot direktor/ica tega podjetja odločila kaj boš naredil/a. Analogij je polno, a pomembno je da razumeš kaj to pomeni v svojem bistvu. Ti si direktor/ica podjetja z imenom Moje življenje in od tebe je odvisno ali boš bankrotirala ali pa uspešno posloval/a.    
Objavljeno: 21.11.2011 17:08 Avtor: bea

strast.



Živimo v času hitrih sprememb, v času neskončnih možnosti, v času obsesivnega bombardiranja z nešteto informacijami, v času takojšnje kreacije. Tako je, kot ko vstopiš na vlakec v zabaviščnem parku. Najprej gre počasi, potem vedno hitreje kar se ti zdi zabavno, vlakec pospeši in za trenutek se ustrašiš, da je hitrost ušla izpod nadzora upravljavca vlakca, ampak vendarle se prepričaš, saj sem plačal za svojo vožnjo, na cilj bom sigurno prišel varno. Ko vlakec začne drveti v nenadne sunke in te obrne na glavo pa se pošteno zbojiš za svoje življenje in morda celo spustiš iz sebe kak krik groze, takrat se ti vse skupaj ne zdi prav nič več zabavno in rad bi izstopil. Ampak ne moreš! Ko se usedeš na sedež za katerega si plačal moraš počakati do konca vožnje, ne glede na izid in tvoje počutje med vožnjo.
Tako nas tempo življenja upne v svoje tirnice in ponese s seboj, medtem ko niti ne opazimo kako pospešeno večamo hitrost. Ampak tukaj je vesela novica...svoje življenje kreiraš sam. Res je, da so ti verjetno kdaj rekli, da na to in ono ne moreš vplivati, ampak to vendar ni res! Kreator svojega življenja, svojega dne, svojega tempa si ti. Samo in edino ti. Sto procentno zagarantirano! In bolj, ko se zavedaš osnovnih zakonov vesolja, lažje upravljaš s svojo usodo. Če se tempo življenja začne nevarno bližati neobvladljivi hitrosti, lepo prosim pritisni na zavoro in ga upočasni, da ti ne spolzi iz rok. Poišči ravnovesje in udobno valovanje, kjer boš z nasmehom obvladoval/a in zavestno ustvarjal/a svoje življenje. Kjer boš imel/a čas, da si utrgaš urico za to, da posediš na balkonu in počneš nič. Da se mogoče posvetiš kuharskim mojstrovinam, s katerimi boš nekomu polepšal/a dan ob polni mizi. Da se naučiš pet novih besed jezika, ki ti je bil vedno všeč. Uravnovesi svojo energijo, da bodo vsa tvoja dejanja izvedena z zavestjo in pomenom. In zelo pomembno, pomisli kaj je tvoja strast. In nato to počni čim bolj pogosto. Kadar smo prisotni v dejanju, ki nas osrečuje, kadar počnemo nekaj kar nas napolni z energijo, takrat se resnično lahko zavemo, kaj pomeni biti kreator svojega življenja. V teh trenutkih imamo v sebi odprta vrata do duše. Če se v teh trenutkih odmaknemo za kanček ven iz sebe in se zazremo vase iz druge objektivne prespektive, nam lahko takšna introspekcija pokaže kako se počutim, ko se počutim najbolje, najbolj optimalno, ko se počutim srečno. In ko ozavestimo ta občutek znotraj nas, ga lahko vedno znova prikličemo in tako zavestno spreminjamo svoje življenje na bolje. S tem pridobimo ključ do sreče. Tako preprosto je to. Kajti ko poznamo ta očutek svobode, ni važno kaj počnemo, ni važno, kaj se dogaja okoli nas, saj lahko prikličemo ta občutek vase kadarkoli. To pomeni, da se ne identificiramo s trenutnimi zgodbami, situacijami, odnosi okoli nas in da le ti ne morejo vplivati na naše duševno stanje. Najpomembnejše je, da se zavedamo, da vse mine. Prej ali slej vse mine. Sprememba je edina stalnica v naših življenjih. Ko sprejmeš to dejstvo in ko poznaš občutek, ki zate pomeni srečo in svobodo, se lahko predaš življenju. In življenje se bo predalo tebi. Začel/a se boš zavedati, da je življenje mozaik minljivih trenutkov, ki jih boš želel/a izkoristiti v najboljši možni verziji. Takrat boš resnično zavzel vlogo ustvarjalca v polni meri. Želim ti, da si upaš kajti ni bolj primernega časa za učenje kot je ZDAJ.
Objavljeno: 22.09.2011 22:52 Avtor: bea