Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/config.php on line 4

Warning: Creating default object from empty value in /home/ekologic/public_html/blog/include/class/class.php on line 78
Ekologicen.si - zdravo življenje, zavedanje narave,...
header

spokoj brezobličnosti.

 

Obožujem grenivke. Danes sem kupila dve. Pa sem ju cel dan le poželjivo gledala in med delom mislila nanju.  A se ju nisem dotaknila do večera. Zakaj? Ker si nisem vzela časa. Da, res je. Ker za grenivko potrebujem čas. Ne vem, kako jo jeste vi, ampak meni ni všeč, če ni popolnoma oguljena brez bele kožice na njenem slastnem mesnatem delu. In zato obožujem grenivke, ker me opominjajo da si je potrebno vzeti čas, ko se posvetiš zgolj in samo lupljenju in čiščenju in pripravi grenivke.

Banalno? Ne, sploh ne. Realno? Da!

 

Pred štirinajstimi dnevi sem bila na obisku v ekovasi v Naravicah. Tega dneva še dolgo ne bom pozabila, predvsem pa upam, da nikoli ne bom pozabila občutka, ki mi ga je dal. Najprej sem potrebovala nekaj časa, da sem se popolnoma sprostila med neznanimi ljudmi na neznanem kraju, a bolj ko sem si dopustila uživati, bolj je vame pronicala neka toplota, neka pozitivna svetloba, katere izvor ni bilo prečudovito spomladansko sonce, ki mi je kasneje tudi pustilo rdečico na ramah in obrazu, ampak je bila to energija, ki jo kraj izžareval in predvsem tista, ki so jo izžarevali ljudje, vključno z menoj.

 

Vzeli smo si čas. Cela sobota je bila »rezervirana« za igranje. Za učenje. Za spoznavanje. Za uživanje. Za sprostitev.  Sam čas je bil dokaj nepomemben, edino za kar smo potrebovali uro je bilo da si prišel na delavnico, ki je bila napovedana ob določenem času. Pa še te so se prelivale iz ene v drugo brez, da bi sploh občutil začetek in konec.

»Kjer si je prav da si in kdor je s teboj, je prav da je.«

 

To je bil eden izmed redkih »zakonov« ki so vladali ta dan. In prav zanimivo je bilo, da se je v mojem primeru manifestiral takoj na prvi delavnici. Bila sem bolj kot ne opazovalec, a zabavalo me je dejstvo, da mnogokrat ne poslušamo kaj nam govorijo in se ne zavedamo, da nam situacije okoli nas vedno dajejo priložnost, da dokažemo ali pokažemo ali pa samo ozavestimo kje in kdo smo.

 

Očitno je bila v dani situaciji moja lekcija, biti opazovalec in ker sem se ji popolnoma prepustila sem v sebi občutila srečo in svobodo in kako preprosto je vse skupaj, če znaš poslušati in opazovati in se ne vpletaš v zgodbe in situacije.

 

Da bi konkretno pojasnila kaj mislim, naj opišem situacijo. Nabrala se nas je skupinica vedoželjnih, ki smo odšli na obhod okoli Pomjana, da bi se spoznali z divjimi rastlinami in njihovo uporabo. Med nami je bila oseba, ki je imela povsem svoj ritem, svoje oči in svoje ideje, ki se v veliki meri niso ujemale z večino. Verjamem, da je bila med nami zato, da nas nauči ravno te lekcije, ki jo opisujem zgoraj. Ljudje pa so očitno pozabili kaj nam je rekel Nara, ko smo stali v krogu in čutila se je napetost in nestrpnost medtem, ko smo hodili od drevesa do grma in opazovali rastline.

 

Ne vem, če sem bila edina, ki je prisotnost te osebe čutila kot dar, da sem lahko manifestirala to, kar sem pred nekaj trenutki slišala od nekoga drugega in bila prepričana, da razumem o čem govori. Dana situacija mi je dala priložnost, da se preizkusim in svoj test sem opravila. In tako nam življenje stalno pripravlja teste, kjer lahko sami preverimo ali razumemo naše lekcije. 


Učim se biti hvaležna za vse kar mi življenje prinese, kajti verjamem da sama v svoje življenje privabljam dogodke in ljudi. Vzeti si čas za razmislek oziroma dopustiti, da v danem trenutku sprejmemo kar nam prinese četudi ne razumemo bolečine ali veselja, to je vrlina ki jo moramo osvojiti. Biti sposobni sami sebi reči »Ne razumem zakaj moram sedaj prenašati to bolečino, ampak jo bom sprejel in čez čas tudi razumel«.

 

Ponavadi se o izvoru sreče ne sprašujemo toliko kakor kadar trpimo pa vendar obstajajo tudi ljudje, ki ne prenesejo, da so brez razloga srečni. Zato sami sabotirajo svojo srečo, če jih ta prevzame v nedovoljenih količinah.  Pa tako preprosto je le biti hvaležen za vse kar imaš in ne razmišljati o tem, česar nimaš. Ali kot je rekel Nara Petrovič » Danes se tako radi definiramo v odnosu do nečesa, v nasprotju do nečesa« . Pozabili smo enostavno biti.

 

 

 

Naša bit je čista.

Naša bit je spokojna.

Naša bit je svobodna.

Objavljeno: 30.05.2012 20:26 Avtor: bea

Meseno ljubezenska.


Poznam občutek neskončnih možnosti in priložnosti, vem kako se ti lahko odpre svet in te vabi in mami iz vseh strani. Kako ti boža kožo in te zavaja z vonjem po nebu, z zvokom vetra, ki ti obljublja, da te bo ponesel v višave tega vesolja.

In rada se prepuščam tem valovom navdušenja, ker jim verjamem. Do zadnje obljubljene besede jim verjamem. Zato lahko letim. Kajti kdor ne verjame, ne leti. Kdor ne verjame, stoji spodaj na zemlji in me kliče naj se vrnem, naj pridem nazaj. Da nebo ni to, kar mi priložnosti govorijo da je. Tisti na zemlji me vlečejo nazaj z nitmi strahu in obupa, negotovosti in sebičnosti, ki je njim lastna ne meni. Moja otroška naivnost me dela tako različno od njih. Svobodno, da letim, da ljubim in da jočem...brez ovir.

Ker dovolim, da se vsa ta energija pretaka skozi moje telo. In edino kar me omejuje je to moje zemeljsko telo. Niso glasovi, ki me kličejo ampak moje telo. Ki je tako težko, tako trdno in gosto. Spomni me, da sem omejena tukaj in zdaj, da ne morem leteti kolikor bi si v resnici želela. Ker postane utrujeno in slabotno. Ker mu ni zadosti nekaj ur spanja, tudi če je glava budna hoče ono spati in počivati.

Borim se. Včasih skušam pozabiti, da sva moje telo in jaz eno, da ga moram negovati in ljubiti vsak delček njega. Ker je moje. Ker me gosti. Ker mi daje, daje, daje. Jaz pa mu vedno vzemam, vzemam. Kregam in hudujem se, ker ne zmore toliko kot moj um. A ga imam rada kljub vsemu. Kajti brez telesa, ne bi niti jaz zmogla dati toliko kolikor dajem. Brez njega ne bi imela prstov da bi pisala, rok da bi objemala, ustnic da bi ljubila in oči da bi govorila.

Pa saj se bova ujela. Kajti odločila sem se, da bova skupaj do konca življenja in brez kompromisov ne bova mogla negovati najinega odnosa. Mogoče ga boom kdaj za trenutek zapustila, da si bo odpočilo in bom poletela brez njega, a kaj je trenutek proti neskončnosti, ki mi je dana. Ljubim se, moje telo.

Objavljeno: 11.05.2012 17:30 Avtor: bea

lubje, uvidi in iskanje svetov.


Ali si se kdaj vprašal/a koliko realnosti ali resnic si dopuščaš v svojem življenju? Si eden/ena izmed tistih, ki je ujet/a v okvirje svojega »budnega« stanja in prepričanj skupinske zavesti, ali potuješ in dovoliš da skozi multidimezionalne zavesti doživljaš svoje življenje. Da se ne držiš strogo enih in istih prepričanj, četudi ti s tvojim razvojem ter spreminjanjem sveta okoli in znotraj tebe, kažejo da danes ni vse tako, kot je bilo včeraj. Si upaš spustiti in spremeniti to, v kar si verjela/a včeraj? Ali te je strah, da bo kdo rekel, da si prevarant/ka. Da si zmeden/a. Da nisi zanesljiv/a.  Jasno je, da moj svet nikoli ni bil in ne bo enak kot tvoj. Jasno je, da se morava sprejemati taka kot sva, popolna. Kajti to kar si ti, sem tudi jaz in to kar sem jaz si tudi ti. Sebično je, da nekateri ne pustijo možnosti, da smo kar smo, ker se bojijo tega kar smo. Radi bi nas naučili svoje resnice, radi bi nas dali v okvir, kjer se ne počutimo doma. Kako sebično, ko pa vendar vsi vemo, da je ravno toliko pogledov na neko sliko, kolikor je ljudi, ki to sliko gledajo. »Vsake oči imajo svojega slikarja«.
Mi smo multidimezionalna bitja, a gibljemo se po omejenem prostoru. Zavestno? Nezavestno? Če se ptič rodi v kletki, ali bo znal leteti, če ga izpustimo po nekaj letih njegovega življenja v kletki na prostost? Verjetno da. Toda, ali bo človek, ki je naučen razmišljati le znotraj določenih okvirjev, znal pogledati preko meja naučenega. Ali bo sposoben preiti svoje vzorce in v svojih možganih vzpostaviti nove nevronske povezave? Kajti kaj razlikuje genija od »navadnega« smrtnika? Zmožnost zaobjeti in videti povezave, ki jih pred njim nihče ni videl, katere ga nihče ni naučil. Odprtost. Svoboda.
Preproste, a hkrati močne besede. Kdo so tisti, ki za seboj puščajo sled. Tisti, ki vodijo, ali tisti, ki jim sledijo. Vodje so lahko tisti, ki vedo le eno samcato stvar več. Seveda je neodgovorno, da to izkoriščajo iz koristoljublja in manipulirajo ostale, kajti tu ni prostora za spoštovanje. Resnično razsvetljeni so tisti, ki svoje znanje in vedenje, delijo z drugimi in vsakemu dopuščajo, da izrazi samega sebe. Če razumeš nekaj več, če veš nekaj več...pa tega ne znaš uporabiti in izkoristiti sebi v dobro, potem je vseeno ali tisto razumeš ali ne. Ko pa si sposoben/a svoje določeno razumevanje sveta in okolice uporabiti na način, ki te bo ponesel višje in dlje od tam, kjer si bil/a, potem je tvoj namen izkoriščen v svojem potencialu.
Pred časom sem gledala film, ki je govoril o šamanih in njihovih izkušnjah s halucinogenimi drogami. Kako lepo in spoštljivo ter z vso resnostjo in odgovornostjo  so govorili o svojih izkušnjah, pridobljenem znanju in uporabi le teh, v zdraviteljske namene.  Droge, ki jih uporabjajo že stoletja in razumejo njihov pomen in namen, danes pa jih v naši družbi gledamo z obtoževanjem in nejevernostjo  in si mislimo, kako primitivni so. Ljudstva, ki jim marsikdo reče primitivna in jih krepko podcenjuje skrivajo v svoji preteklosti znanja, ki so vredna več, kot vsi naši laboratoriji, znanstveni centri in bolnišnice. Šamani živijo z naravo in narava živi z njimi, neprekinjeno se njihova življenja prepletajo s koreninami dreves iz katerih dobivajo esence, ki jih nato ponesejo v svetove, katerim mnogi izmed nas mogoče nikoli ne bomo priča, kljub temu, da so tudi naši. Šamani razumejo marsikatero univerzalno resnico tega planeta pa nikoli niso odprli enciklopedije ali filozofske razprave ali prebrali znanstvenega članka priznanega nevrologa. Ne podcenjujem naše »sodobne« družbe, no mogoče kanček, ampak jo sprejemam kot prepotentnega dvajsetletnika, ki misli, da vse ve, čeprav ga bo življenje v nekaj letih krepko postavilo na trdna tla. Zakaj toliko ljudi iz našega sveta išče zavetje v pragozdovih južne amerike, zakaj hodijo v budistične templje daleč v Indijo in Tibet, čemu srce hrepeneni po hišah na drevesih v gozdu in dotiku z lubjem 200 let stare sekvoje. Verjetno ne zato, ker so to videli nekje v filmu, (ali pač?) ampak ker se vsake toliko globoko v nas oglasi tisti tihi glas naše duše, ki nam pripoveduje o vseh neodprtih vratih, katerih ključe nosimo okoli vratu pa jih ne vidimo. Mogoče si šamani pomagajo najti ta vrata s halucinogenimi drogami, a mi ki smo rojeni v naši družbi moramo poiskati način, kako to narediti v našem okolju. Vsekakor ni naravno in smiselno, da bi odpotovali v globine amazonskega gozda in popili pripravek, ki ga pijejo na drugem koncu sveta, ampak moramo najti način, ki je naraven za naše okolje. Kako najti pot do vseh tistih skritih vrat se skriva tukaj, v tvojem svetu. Mnogi so odšli da bi se našli, a so se našli ko so se vrnili. Alkimist to dobro opisuje, zakaj torej bežimo na drug konec sveta, ko pa imamo vse odgovore tukaj. Samo odpreti se moramo zanje. Biti osvobojeni vseh predstav, ki nam jih vsadijo v naše glave. Biti tako pogumni, da upamo narediti korak v neznano in za seboj pustimo sled. Biti moramo pripravljeni podreti kak zid, ki smo ga gradili vrsto let, saj nam mogoče sedaj onemogoča, da bi videli kaj se skriva preko njega. Višji kot je zid, manj sončnih žarkov bomo namreč prejeli in naše telo bo vedno bolj bledelo, postali bomo nemočni, brezvoljni, apatični. Takšni postajamo vsak dan, ki ga preživimo ne da bi odprli vsaj ena nova vrata, ali pa vsaj okno! Vsak dan, ki ga pustiš, da mine brez da bi ti enkrat zaigralo srce, je izgubljen.  Tvoj svet je lep, a verjemi da je lahko še lepši, če si boš takega zamilslil/a.

Če te zanimajo izkušnje šamanskih mojstrov, priporočam ogled dokumentarca: Other worlds

Objavljeno: 29.01.2012 19:35 Avtor: bea

za veda TI se.



Vedno bolj uporabljam besedo "čustvena inteligenca" ali kot jo znanstveno imenujejo interpersonalna. Zdi se mi pomembno, da se zavedamo da obstaja več vrst inteligenc in da je tista inteligenca, ki je trenutno najbolj "popularizirana" in merodajna v trenutni družbi zgolj ena izmed mnogih in vsekakor ni najbolj pomembna. Osebno se mi zdita tako interpersonalna kot tudi intrapersonalna inteligenca v teh časih še bolj pomembna, saj človeku omogoča razvijati čustva in jih razumeti ter zanje prevzeti odgovornost. Čustva pa nas povezujejo z dušo.
Poleg zgoraj omenjenih dveh po teoriji Dr. H. Gardnerja obstajajo še lingvistična, logična, prostorska, kinetična (motorika telesa), glasbena in naravna (občutenje narave) inteligenca. Za to, da bi se razvijali v popolna bitja je potrebno zavzeti holističen pristop k vsem inteligencam in jih vsaj v uravnovešeni, če že ne enakomerni meri zavestno razvijati oziroma na prvem mestu verjeti v to, da smo sposobni prav vsega in da talenti za katere morda mislimo, da jih nimamo zgolj niso bili izraženi.
Vsi znamo vse! To je dejstvo, le da imamo v naši družbi že od začetka otrokovega razvoja drugačen pristop, ki je prej izključujoč in obsojajoč kot pa spodbuden. In ker naš ego hrepeni po odobravanju in se hrani s pohvalami in občudovanjem, kasneje v otroštvu, mladosti in odraslosti razvijamo le redke in posamezne talente, za katere mislimo da so edini. Naša družba pa je družba razuma in ega, zato je rezultat tak kakršen je polno je "pametnih" in "inteligentnih" ljudi, ko pa nekomu rečeš, da čustveno izsiljevanje vendar ni primerno za takšno odraslo osebo pa te morda samo z začudenjem pogleda in niti ne razume, kaj si s tem mislil/a.
Sigurno imaš okoli sebe tudi kakšno osebo, za katero si misliš da je "multitalent" in jo občuduješ ter ji želiš biti podoben/a. Naj ti povem, da se ta oseba od tebe razlikuje le po tem, da se je odločila da bo izkoristila ves svoj potencial, ali pa vsaj do največje možne mere. Človekov potencial je namreč tako velik in tako mogočen, da ga še zdaleč ne izkoriščamo niti polovico! Kakšna škoda za našo raso, kaj ni!? Ta oseba pa se zaveda, da je ni stvari, ki se je ne bi mogla naučiti, jo razumeti in narediti. In da je njena odgovornost in morda celo poslanstvo, da se trudi vse te potenciale in inteligence razviti do največje možne mere.

Obstajajo razne teorije, za nekatere je to kar realnost, da se nahajamo v času, ko se ravno na tem področju dogajajo premiki in spremembe in ko je naloga človeštva, da se zave svoje moči saj je naloga človeštva izrednega pomena za Zemljo in celo vesolje. Seveda so na drugi strani vedno entitete, ki skušajo človeštvo zatirati in manipulirati z raznimi orodji kot so strah, neznanje, zaslepljenost pred vsem potencialom, apatija...to počnejo že eone let. In naša naloga je, da se prebudimo in nehamo dovoljevati KOMURKOLI, da prevzame vajeti za naša življenja. Naša naloga na tej prelepi Zemlji je zavzeti ves svoj potencial, vso svojo moč, zbrati v sebi vso ljubezen in sočutje, da bi lahko Zemljo dvignili iz stanja v katerem se nahajamo sedaj. Inteligenco potrebujemo zato, da bomo vedeli kaj se dogaja okoli nas, znotraj nas in povsod na vseh energetskih nivojih ali svetovih, kakorkoli temu rečete. Ni pomembno, kakšno oznako smo dali čemu, pomembno je da razvijamo svoje inteligence in odgovori se bodo pojavili, začutili jih bomo, vedeli jih bomo.
Kdor bi hotel temu oporekati, se bo moral še veliko naučiti ali pa morda na Zemlji ni zato, da bi se tega naučil, ampak zgolj opazoval dogajanje. Vsi se napajamo z energijo, nekateri s svojo, nekateri s tujo in nekateri s kozmično. Konec koncev ni važno, dejstvo je da smo vsi povezani. In dejstvo je, da se ti sam/a lahko odločiš in sprejmeš odgovornost kaj boš naredil/a s svojo energijo. Ali jo boš delil/a okoli da te bodo ljudje kot vampirji izčrpali, ali jo boš zadržal/a zase in se s tem še bolj odtujil/a in oddvojil/a od enosti kot si že, ali pa boš s svojo energijo in namero poskušal/a ustvariti pretok med energijami in drugimi inteligencami, da se bo vzpostavilo stanje, kjer bomo lahko zavzeli ves svoj potencial in ne bo meje med mano in tabo in vesoljem. Že sedaj pripadamo tako svoji zavesti kot smo tudi del kolektivnih zavesti, ki so se ustvarile skozi preteklost. Hočemo ali nočemo smo le del nečesa večjega. Od nas samih pa je odvisno ali se bomo počutili osamljene in odtrgane od enosti, ali pa bomo poiskali kje se je v času zgodilo, da smo se oddvojili in bomo to pretrgano vez zopet vzpostavili.

Zavedaj se, da je najbolj pomembno to, da se zavedaš. Ostalo ti bo jasno takoj zatem.



Živi svoj potencial - Bob Proctor  video

David Icke - Globalno prebujanje - video

Eckart Tolle - Duhovno prebujenje - video

Sporočilo Plejadancev - video
Objavljeno: 26.10.2011 21:54 Avtor: bea

išči in izgubil se boš.



Danes nisem nameravala pisati bloga. Še zadnji dan, ko sem si privoščila oddih od vsakodnevnih opravil in brezglavega tekanja naokoli, čeprav sem plačala za to visoko ceno s svojim zdravjem. Ampak kot mi je danes rekel prijatelj in moder človek, "jaz sem se odločil, da svojega telesa ne uporabljam za bolezen". Hm, do danes sem čisto drugače gledala na to. Kakšno razodetje, seveda za vsako stvar se odločimo sami. Tudi o tem odločamo, ali bomo svoje telo gnali in ga v končni fazi pripeljali do točke, kjer se bo uprlo in nas položilo v posteljo pod 'prevaro' bolezni, za to da se bomo ustavili in se za hip zazrli navznoter.
In ravno o tem sem se namenila pisati, oziroma me je k temu spodbudilo branje članka na neki spletni strani. Koliko stane tečaj duhovnosti? Ste se kdaj vprašali? Kako postaviti ceno razsvetljenju? Me prav zanima kakšen davek se zaračuna na duhovne storitve?
Torej, ali ste vedeli, da se je s pomočjo predavatelja mogoče naučiti uporabljati svojo intuicijo!? Se oproščam, ampak moja intuicija mi pravi, da tukaj nekaj ni v redu. Saj to vendar ni kuhanje. In še na kuharskem tečaju se vsak ne nauči kuhati. Za dobro jed potrebuješ zraven dodati še ščepec svoje strasti in duše. Mogoče ni pošteno, da sem se tako zapičila v ta specifičen tečaj, saj jih je zunaj malo morje. Pa tako smo se vsi posmehovali Smiljanu Moriju, ko je k nam med prvimi prinesel ameriški način prodajanja recimo temu duhovnosti. Ampak seveda to kar je počel on ni bila duhovnost, tam zunaj je mnogo samo oklicanih duhovnih  učiteljev, ki vabijo k sebi izgubljene učence, njihov pristop pa je enak kot Morijev. Naša družba je lačna in žejna gurujev in ekspresnih rešitev njihovih težav. Vsekakor podpiram svobodno izbiro, ampak vsi smo že bili na točki, kjer smo se nenadoma zbudili iz vsega tega iskanja in ugotovili, da se počutimo še bolj izgubljene od vseh možnih nasvetov in navodil, ki so nam jih dali takozvani duhovni učitelji. Vsaj zase vem, da je tako. In kdaj sem ugotovila, da je pomembno edino to, da sem zvesta sama sebi in svoji intuiciji, čeprav je mogoče še ne znam dobro uporabljati oziroma poslušati, ker sem pozabila, ...ko sem nekega dne prebirala knjigo kjer je pisalo "ne smej se preveč." in to je napisal nek blazno pomemben in razsvetljen indijski jogi. Od takrat naprej, karkoli preberem, vidim in slišim še preverim pri sebi in svojemu notranjemu občutku.  Tako vem, da se ne morem izgubiti in da me nihče ne bo prepričal, da se ni dobro preveč smejati ali da se je intuicije mogoče naučiti na tečaju pa čeprav dobiš zraven še slikovno gradivo in DVD zgoščenko. Nihče te ne more naučiti kdo si, nihče ne more čutiti namesto tebe ali vedeti kaj je dobro zate. To je samo prenašanje odgovornosti na nekoga drugega. Lastna izkušnja je edina pot, kjer se boš resnično naučil nekaj o sebi. Seveda je včasih pametno poslušati nasvet koga drugega, ampak četudi ti starši celo otroštvo ponavljajo, da je ogenj nevaren in da se ga ne dotikaj, nikoli ne boš vedel kako peče, dokler se ne boš dotaknil likalnika z lastnim prstom. In prosim, govorila sem v prispodobah da se razumemo.
Pred leti sem se naročila na 'newsletter' nekega simpatičnega para, ki sta ravno tako predavala o duhovnosti in podobnih rečeh, ampak vsa ta leta ju spremljam le zato, ker sta videti iskrena in ker govorita iz svojih lastnih življenjskih izkušenj. Kar me je začelo motiti je poplava podobnih učiteljev in vsi delujejo po istem modelu. Skoraj bi lahko napisala priročnik o tem, kako najlažje zaslužiti z duhovnostjo. Ste vedeli, da sploh ni potrebno, da si razsvetljen, le imeti moraš dostop do interneta in znati uporabljati osnovna orodja na računalniku ter nekaj osnov marketinga. Jap, tako globoka je duhovnost dandanes.
Verjemite mi, čisto vsak je lahko učitelj tako lahko je. In tukaj nisem več sarkastična. Resnično je vsak izmed nas lahko učitelj, kar me zmoti v moralnem smislu je to, da se to tako lahko prodaja. Ali smo res tako izgubljeni, da smo za trenutek sreče pripravljeni plačati pol svoje mesečne plače? In po drugi strani, ali smo tako na robu morale, da za prijazno besedo in nesebično pomoč nekomu, zahtevamo številko na našem bančnem računu? In država to še obdavči? Če mene vprašate tukaj nekaj ni v redu. In spet se vprašam, ali tako lahko govorim, ker pišem blog iz čistega navdiha brez, da bi mi kdorkoli plačal za to in ali bi bilo moje stališče enako, v kolikor bi zanj na mesec dobila določen znesek. Denar nam zamegli um. Um pa ni ravno najboljši prijatelj duše. Ta povezava že dolgo ne deluje več tako kot bi morala, kot je včasih pa smo na to pozabili. In da bi to povezavo našli bi zanjo plačali z denarjem. Kakšen absurd. Duhovnost in denar sta že v samem začetku popolnoma si nasprotujoči stvari. Duhovna rast še nikoli ni šla z roko v roki z materialnimi stvarmi, posebno z denarjem. Kaj je prva stvar, ki se jo naučiš ko stopiš na pot duhovnosti? Nenavezanost na stvari. Ne knjiga, ne DVD, ne talismani in ne poldragi ali dragi kamni te ne bodo naučili o tem kdo si. Tudi, če boš vložil/a določen znesek za tečaj kjer ti bodo nekaj ur predavali o tem in onem, na koncu boš odšel/a domov sama in nikogar ne bo, da bi ti dal roko, ko boš izgubljen/a. TI SAM/A si svoj največji duhovni učitelj, drugi te lahko le spomnejo na to, kar že sam/a nosiš v sebi. In to kar si, je vse kar potrebuješ. Verjemi vase in imej se rad/a.
Objavljeno: 06.10.2011 00:07 Avtor: bea

tišina prosim.


Naš razvoj je velikokrat kot večplastno oblačenje. Vsaki 2 stopinji navzdol, pomenita eno majico več. In tako se tekom let oblečemo, da komaj še dihamo v tej svoji opravi, v resnici pa se je leto že obrnilo naokoli in bi se dejansko spet morali začeti slačiti, saj sonce že pošteno pripeka. Tako je z našim razvojem. V svetu, kjer je znanje merilo moči, spoštovanja in ugleda se vedno bolj zavijamo v plasti nečesa, kar nas v resnici odnaša od naše resnične biti. Ne pravim, da znanje ni potrebno, nasprotno, dobro je če si radoveden in veliko raziskuješ, ker si lahko ustvariš jasnejšo sliko o stvareh okoli sebe, a pomembna je tudi modrost. Modrosti pa se ne da naučiti iz knjig. Pomembna je tišina. To pa lahko dosežeš, če utišaš um. Sigurno se ti je že zgodilo, da si imel/a obdobje, ko si ogromno bral/a, nato pa kar naenkrat nisi mogel/a odpreti nobene knjige, vsaj za nekaj časa. Um se nasiči besed. Um se utrudi in včasih nam ravno takrat, ko je utrujen, lahko zblazni. Če ga ne znaš utišati in 'preglasiti' s tišino v sebi, potem se ti lahko pojavijo simptomi obsesivnega kumpulzivnega razmišljanja. Verjamem, da smo bili že vsi tam.

Nasprotje vsakega zunanjega zvoka je zvok naših misli, nasprotje zunanje tišine je notranji spokoj. (Tolle E.)

Če smo dovolj pozorni, lahko začutimo tišino tudi, ko je okoli nas situacija kaotična in glasna. Verjamem, da je vsak vsaj enkrat v življenju že doživel trenutek spokoja. Nagradno vprašanje pa je seveda, ali ga znamo obdržati v sebi kljub vsemu kaosu okoli nas. Če pomislim nazaj in se spomnim svojih najbolj pomenljivih trenutkov v zadnjih dveh letih, mi pridejo na pamet trenutki, ko sem v drugače kaotičnih in izredno napetih situacijah zavestno obrnila svojo pozornost vase in se osrediščila na svoj spokoj, svoj notranji mir. Kljub temu, da sem navzven delovala močno in navidezno agresivno pa moja moč ni izvirala iz ustrahovanja in moja agresivnost ne iz nasilja. Moje stanje je bila popolnoma umirjena drža, kjer sem vsak svoj gib ne glede na njegovo hitrost, spremljala od sekunde do sekunde. Kjer sem se zavedala svojega stanja, stanja okolice in stanja človeka, če sem imela v tistem trenutku opravka s kom. Ta neverjetni občutek me je vedno znova navdal z upanjem in srečo, da sem zmožna doseči in obvladati situacije, ki so se mi včasih zdele neobvladljive, brezizhodne in grozne. Ampak v trenutku, ko najdeš svojo tišino, ki je vedno nekje v tebi in čaka da jo najdeš, potem se spet povežeš sam s sabo in najdeš pot do svoje lastne moči. Takrat te situacija, ne glede na to kakšna je, ne bo več obvladovala, temveč boš TI obvladoval/a sebe in s tem situacijo oziroma svoje dojemanje te situacije. Vsi živimo z vsaj dvema notranjima glasovoma (saj veste angelček in hudiček ki se prepirata, na vsaki rami eden), ampak pomembno je, kdo ali kaj je tisto, kar tiči med temi glasovi. Tista modra tišina, ki posluša in na koncu naredi tisto kar je dobro zame. Če ji znamo prisluhniti nas bo vedno pripeljala do konca, ki bo najboljši zame.
V tem tempu življenja, kako naj odstrem vse tiste plasti glasnih zaves, ki sem jih navlekel/a na svojo dušo in jo preglasil/a, da ne slišim več njene tišine? Pojdi v gozd in se zazri v drevo, zvečer pred spanjem se zazri vase, zjutraj prvih par sekund preden odpreš oči postoj in poslušaj tišino v sebi, med branjem bodi pozoren/a na tisto pavzo med besedami, ali pa še bolje, odvrni pogled od knjige in se zazri skozi okno, ali če si zunaj nekam v daljavo. Ravno tako lahko slediš tišini med delom, ko se za trentek ustaviš in odvrneš pogled od računalnika skozi okno ali pa se preprosto zazreš v svojo roko, jo zares pogledaš. Samo skušaj najti stik s tišino v sebi. S tem boš tudi dojel/a, da v življenju počnemo marsikatero tako nepomembno in trivialno stvar in mogoče boš s pomočjo tišine spremenil/a nekatere navade, ki so se ti prej zdele nepogrešljive, odvrgel/a stvari na katere si bil/a mogoče navezan/a in preslišal/a ali spregledal/a situacije, ki bi te prej sicer spravile iz tira. In to samo zaradi tega, ker si se naučil/a prisluhniti tišini.

V moji torbi se skoraj vedno najde kakšna knjiga in kot pravi Eckhart Tolle, včasih je še bolje samo imeti knjigo ali jo samo držati, kot pa jo brati. Če pa se vam bo zahotelo branja o tišini, vam priporočam žepno verzijo njegove "Stillness speaks".

Tole pa je teaser video prvega poglavja njegove knjige. Prisluhnite premorom med stavki. Tišina prosim.
Objavljeno: 04.10.2011 20:04 Avtor: bea